Afrika

Koncno sva prisla do interneta, se clovek kar malo razvadi, ko potuje po aziji. Tukaj ni ravno na vsakem koraku.

No, pa zacnimo.

Kruger National Park

Iz Johhanesburga sva se najprej podala proti zgoraj omenjenem parku. Pot je najprej dolgocasna - avtocesta po ravnini - po kakih 300km pa postane zanimivo. Pokrajina zacne postajati podobna JV Avstraliji - grici polni zelenja, lepe reke, polno je krav in drugih domacih zivali, ki rade preckajo cesto, ne menec se za brnece posasti, ki svigajo mimo njih (ali mocno zavirajo, kot je bilo ze kar nekajkrat v najinem primeru). Aja voziva se s Toyoto Yaris (sedan). Malo je svoh, predvsam v kak hud hrib, ampak za dva je kar OK.


Preden sva se zapeljala do parka, sva dva dneva namenila vozenju po obrobju parka, kjer je bilo moc videti kar nekaj slapov (vseh si nisva ogledala, ker sma jih pol falila - pac, navigator ni najboljsi) - in baje tretji najvecji kanjon na svetu Blythe River Canyon. ZELO imopzantna zadeva, clovek kar ne more verjeti. Imela sva sreco in nesreco. Sreco, ker sva imela avto in sva do vseh razglednih tock itd. prisla pred hordami avtobusarjev, nesreco pa ker je bila vidljivost bolj tako tako. Se je pa vseeno splacalo videt.


Srecala sva enega avstralca, ki naju je prestrasil, da se je cel dan vozil po Krugerju pa je videl samo dve zirafi in enega slona. Zato sva v upanju, da bova lahko cimvec casa namenila raziskovanju parka odbrzela proti prvemu kampu - Letaba. Ta lezi nekako na sredini 350km (sever-jug) visokega in 60-100km (vzhod-zahod) sirokega parka. Najprej sva sicer nacrtovala, da bova park prevozila od severa do juga, ampak sva misel na to hitro opustila, saj je omejitev na cestah znotraj parka 50km/h (40km/h na makadamu). In dejansko imajo radarje in lovijo nedolzne in nic hudega slutece turiste. Res pa je, da na mesec zaradi prehitre voznje na vecna lovisca oddide vec sto se manj hudega slutecih zivali.


No do vrat v park (Orpen Gate) sva prispela zgodaj popoldan in ze prvih nekaj ur voznje do Letabe je bilo neverjetnih. Nacrtovala sva, da bo pot trajala eno uro, na koncu sva komaj ujela zapiranje vrat (kampi so seved obdani z bodeco zico in elelktriko) - pot je trajala skoraj stiri ure. Nenehno sva se ustavljala, rezala, smejala, cudila, obcudovala, se bala, kricala in tako naprej, slonom, zirafam, nojem, impalam, blue wildbeestom (ne vem prevoda - neka vrsta divje krave), zebram, sakalom, mongoosom (mesanca me veverico in kuno), opicam (predvsem babunom in vervet monkeyi), vevericam, dvem hijenam in njunim trem mladicem, levinji z mladicema, divjih prasicem (warthog), povodnim konjem, nyalam, bushbuckom (ne bom vec prevajal, kar ne znam), kudujem, elandom, waerbuckom, redbuckom, antilopam, bivolom, zelvi, vse sorte cudnim pticem, katerih imena so v eni knjigi, slonom, krokodilom, slonom, zirafam, zebram, slonom, zebram, zirafam, nilskim konjem, nosorogom itd.


Najbolj je zanimivo, ker se po parku lahko vozis sam, brez kaksnega spremstva in od zacetka sva bila cisto nora, ustavila sva se pri vsaki impali in jih slikarila. Ko pa se ustavis, se za in pred tabo ustavijo tudi drugi mimovozecise avti, ker hocejo videti, kaj si opazil(a). In te potem cudno gledajo, ko vidijo, da opazujes impalo (kar sva po pravici povedano pocela tudi midva po dveh dneh v parku, ko se je GLEJ, GLEJ, ZIRAFA!!!!!!! spremenilo v 'lej, se ena zirafa'.


Ceprav... So pa se vedno sloni. Ko pa tega zagledas na par metrov ti pa NIKOLI ni vseeno. Vsega skupaj sva jih ziher vidla preko 100, je pa bilo par res zanimivih t.j. agresivnih. Sloni so pravijo znani po t.i. 'charge-ih' (napadih) na ljudi in avomobile. Ti charg-i pa se locijo na 'fake' (lazne) in 'real' (prave). Problem je, da dokler te dejansko ne napade nihce ne ve ali je charge fake ali real. Enih par sva jih posteno ujezila (mogoce, ker je bil zraven mladic, neucakani Luka pa se jim je pripeljal na 5 metrov) in gume so skripale, sloni in Tina so se pa drli. Od takrat je Tino strah slonov.


Najbolj pa so naju mucili levi in nosorogi. Sicer sva videla zgoraj omenjeno levinjo in par mladicev, ateja pa ni bilo nikjer opaziti. Nosoroge sva staknila zadnji dan in zadnjo uro v parku, ko sva se ze poslavljala, ata lev pa se je uspesno skrival do konca.




Za opazovanje imas vec taktik. Ena je vozi se in glej skozi okno, druga pa parkiraj se blizue ene vode in glej skozi okno. Poskusila sva obe. Pri prvi po najinih izkusnjah vidis vec, pri drugi pa bolj podrobno (presenetljivo, a ne?).


Spala sva v kampih znotraj parka v rondavelih (okrogle hiske), jedla zvecer v kamp-restavracijah (dobro) in zjutraj v hiskah (skoraj povsod imajo toaster in ostalo potrebno za pripravo zajtrka).




SWAZILAND


Po dogodivscinah v Krugerju sva se preko mesta Barberton, kjer sva prespala in imajo enega najboljsih barov-pubov, kar sem jih videl (npr. kamin zraven plesisca), odpravila v Swaziland. Najprej so seveda bile procedure na meji, kjer moras vse opraviti pes (clovek vidi, kako smo v Evropi razvajeni), sledila pa je voznja do najprej Ezulwini valley, kjer sva mislila ostati kako noc. Pa naju ni prepricala in peljala sva se na cisti SV, do mesta Simunye. Tu sva si 'privoscila' oddih v enem country clubu, kjer nudijo bazen, tenis, squash, golf itd. Saj ne, da sva kaj od tega koristila, so pa bile sobe lepe in zajtrki obilni.

Tu sva obiskala se en nacionalni park, kjer sva si poblize (zelo dobesedno) ogledala bele nosoroge in dosti drugega ze zagoraj napisanega in spet upala na ata leva, ki pa se tudi tu ni hotel pokazati. Je pa Luka dobil moznost (ker je tukaj vse bolj po kavbojsko) vozne z enim pravim safari dzipom iz verjetno petdesetih let, ki gre kamor hoces. Tina se je spet bala slonov in bila vesela, da nismo nasli levov, ker je bil dzip odprte sorte (ni stekla ali podobnega).

Sledil je obisk Shewula Mountain Campa (kjer sva bila tri dni edina gosta), okroglih hisk v pogorju Lembobo, ki predstavlja mejo med Swazilandom in Mozambikom, ki se nahajajo sred tradiconalnih Swazi vasic, kjer zivljenje poteka se zelo po starem. Tu sva sla na obisk k enem homesteadu (gospodinjstvu, ki je sestavljen iz vec hisk iz blata).

Najvec casa smo preziveli v hiski z doma izdelanim pivom, kjer se vascani zbirajo vsako popoldne (vsako gospodinjstvo ima eno tako hisko in 'gostilna' je vsak dan pri drugi druzini) in pijejo in debatirajo.

Da je zadeva res pristna, sva videla, ko so prispele zenske vsaka z eno jupol kanto vode na glavi iz izvira priblizno 5km od bajt. Se bolj je bila pristna njihova zeja, saj je vsaka brez propblema zeksala nemajhne kolicine piva. Pristno je tudi dejstvo, da nimajo elektrike (tudi najna bajta je ni imela - sva se poblize sezanila s petrolejko) in pa predvsem dejstvo, da ogromno otrok ne hodi v solo. Veliko, ker starsi nimajo denarja za solnino (ki za srednjo solo stane cirka 350EUR na leto, zasluzek za tiste, ki imajo sluzbo, pa je nekje 80EUR na mesec), veliko pa zato, ker nimajo starsev, ki so umrli predvsem od AIDS-a.

Samo malo o epidemiji AIDS-a, ki razsaja po teh koncih... Predvidevajo, da je okoli 40% odraslih okuzenih in da bo do leta 2010 cetrtina trenutno zivecih odraslih mrtvih. Podobno v okoliskih drzavah, ampak v malo manjsih razseznostih (razen v Botswani). Res je, da zadeva malo upada, ker so se ljudje organizirali, vzpostavili zastonj klinike za testiranje, pomagajo sirotam - specificno v 'najini' vasi najvec ena italjanska dobrodelna organizacija z lokalnim osebjem - ampak zadeva je vseeno strah in zalost vzbujajoca. Da pa vas tudi pri tej temi malo razvedrim... Ob cesti sva videla plakat, na katerem je pisalo: 'Sex is holy, have it with your housband and wife only.'

Bila sva tudi v (malo drugacni kot so nase) soli. Imajo lesene klopi in mize, ucbeniki so crnobeli, table zelo zdelane, nobenih dodatnih knjig, tv in podobno, ucenci disciplinirani. Ker uporabljajo palico? Pouk poteka v anglescini (samo, ko ucencem zmanjka kaksna beseda ucitelj razlozi v Seswatiju), zato vecina ljudi (razen najstarejsih in najmlajsih, ki (se) niso bili nikoli v soli) dokaj dobro obvlada anglesko.


MAPUTALAND oz. ELEPHANT COAST

Pred dvema dnevoma sva zapustila Swaziland in se odpeljala do Sondwana bay-a, kjer sva prezivela nekaj casa na plazi in jedla sladoled. Danes sva prispela v St. Lucio, kjer naj bi bilo ogromno povodnih konjev, krokodilov in podobnega. Bomo videli.


PA SE MALO NA SPLOSNO

HRANA

Mmmmm. Se vidi, da Luka tole pise, a ne? Tina se kar smeji.
Zrezki, zrezki, o krvavi zrezki. Tukaj so se bolj nori na zar kot v Avstraliji. Sicer mu recejo braai, ampak me to ni prevoc motilo. Cene so spodobne, zato vecino casa jeva zunaj (razen zajtrkov). Do sedaj je Luka kuhal enkrat, Tina pa nobenkrat (spet presenetljivo, a ne?).
Na zaru pecejo vse sorte, v to se ne bom spuscal.

Od bolj eksoticnih jedi pa sva zaenkrat jedla samo domaco hrano v tisti gorski vasici v Swazilandu, kjer sva dobila dve razlicni vecerji. Prva - spinaca (no ja, nekaj zelenega podobnega spinaci, ampak za razliko od spinace dobro), riz s fizolom, kuhano zelje, piscanec v kikirikijevi omaki. Druga - piscanec in klobase na zaru, pecen fizol, kao-spinaca, koruzni zdrob. Verjetno bi bilo dobro omeniti, da v teh vasicah jedi podobnih najinim ne jedo ravno vsak dan. Kolikor sva se pogovarjala, za zajtrk vecinoma jedo zdrob, za kosilo zdrob, za vecerjo pa zdrob (to tisti, ki si lahko privoscijo tri obroke na dan). Zalostno, ampak resnicno.

Tina hoce, da napisem, da sva del najine vecerje odstopila kuharici in pomocnikoma in da sem od 7 kosov piscanca jaz pojedel tri, Tina nic, oni pa vsak po enega. Klobase smo si razdelili bolj pravicno. Ne morem reci, da se pocutim krivega, ker se ne.

VOZNJA

Zanimiva. Krave sem ze omenil.

Drugace vozijo po levi, nekaj casa sem porabil, da sem se spet navadil sedeti na desni, sedaj pa kar gre. Ceste so razen nekaj izjem cudovite, bi se lahko tudi pri nas kaj naucili.

Cudna in malo manj cudna pravila: Ogromno krizisc ima stop znake na vseh sirih straneh - tudi ce je ena cesta ocitno stranska. Prednost pa ima tisti, ki je prvi pripeljal v krizisce. Najprej malo cudno, ampak po nekaj dnevih uporabe zelo koristno pravilo. Po uporabnosti nekako med nasimi krizisci in rondoji.

Ogromno cest ima odstavne pasove in ce se ti nekdo priblizuje od zadaj je navada, da se mu umaknes na odstavni pas, za kar se ti potem zahvali s stirimi zmaigavci, ti pa mu reces ni za kaj z dolgimi lucmi. Koristno, predvsem pri tovornjakih.

Omejive so izven mest vse od 80 do 120km/h s tem da jih nihce ne upostev, tako da se po vecini cest vsi vozijo okrog 120km/h. V naseljih 60.

Avto se je izkazal kot dober tudi za nekatere malo bolj off-road ceste. Se dobro, da je rent-a-car. Umazan je bolj kot moja Skoda in to po desetih dneh uporabe (znotraj in zunaj).

To bo zaenkrat to. Ce vas zanima kaj specificnega, posljite mail ali napisite komentear spodaj (ne vem pa, kdaj bo spet internet).

LP Tina in Luka

p.s. Temperature so super - cez dan do 30, ponoci ne manj kot 20.

Puerto Escondido

Nic kaj drasticno novega.

Izlezavava na plazi. Jeva. Pijeva. itd.

Vroce in soparno, da kaj drugega niti ni za poceti.

Jutri odrineva proti Acapulcu in naslednji dan proti Mexico City-ju, da malo razbijeva pot (drugace je to 13h voznje z avtobusom (ali 18h, nihce ne zna povedati natancno)).

Lepe pozdrave vsem,

T&L

Poroka II in Oaxaca

Tisto prej je bila seveda zajebancija. Ce je kdo nosec, sem to jaz, mehiska hrana mi zmeraj bolj prija.

Najprej nekaj novic iz poroke.

Poroka je bila zelo sproscena, dogajalo se je v majhni mehiski cerkvici (vsaj glede na ostale, ki sva jih videla). V ozadju je bilo cuti skotske dude, zenin pa je imel obleceno kiklo. Pardon, skotski kilt. Nevesta je bila bolj stadardno bela. Tina me je pravkar opomnila, da je bila bez, ne bela. Nisem opazil, moram priznati.

Sledil je sprejem v vikend rezidenci avstralske ambasade. Slika mladoporocencev z rezidenco v ozadju:

Sprejem se je zacel dokaj standardno, z govorom oceta neveste, sestre, pric itd. potem je sledila dobra vecerja in se boljsa zurka. Tina je prepricana, da sem se ga prevec napil, sam pa sem mnenja, da sem bil ravno prave volje. Nikoli si nisem mislil, da me bo Tina vlekla iz plesisca in ne bo hotela plesati z mano, ampak tudi cudezi se ocitno dogajajo. Mimogrede, tudi ostali gosti se strinjajo, da sem bil ravno prave volje (Tina pravi: moski del). Res je sicer, da sem se na poti domov preko vokitokija pogovarjal (v spanscini) z vsemi taksisti v okolici mesteca, kjer smo prebivali, ampak vsaj nasemu taksistu je bilo to izredno vsec.

Se par slikic iz prejsnjega tedna:

(sprejem pri ambasadorju)

(pred naso hiso pred odhodom na poroko s sostanovalci; ja Luka ima na obeh slikah isto obleko)

- slovensko-avstralski piknik v nasi hisi

Oaxaca

Pred parimi dnevi pa sva prispela v mestece Oaxaca (beri Ohaka).

Mimogrede, zelo sem razocaran nad Tininim znanjem spanscine. Po dveh tednih v Mehiki in pred tem nekaj dnevi v Madridu je vse, kar zmore, ko zeli pritegniti pozornost nekoga, tak pristni drameljski EEEJJ! Katastrofa. (Ce sem pa na dopustu, pravi). No ja, pa se: `Luka, dej se zmen`.

Oaxaca. Lepo. Kolonialno. Mesto. Lezi v lepi dolini. Okoli ogromno rusevin, pardon, arholoskih najdb. Predvsem dveh mehiskih civilizacij - Zapotekov in Mixtekov (poleg Inkov in Aztekov je bilo tu pred prihodom Spancev se devet velikih civilizacij). Ogledala sva si torej te zanimivosti, jedla njihovo znamenito cokolado (od tu cokolada baje izvira), pila njihov mezcal (podobno kot tekila, samo veliko vec okusov) in seveda jedla. Danes sva si med drugim ogledala `zamrznjene` slapove (podobno Pamukalam), ki so bili sicer zanimivi, se bolj zanimiva pa je bila voznja do njih. Iz Oaxace dolina (cca. 1500m nadm. visine) smo se povzpeli na 3000+m in potem spustili nazaj na 2200m. Zanivia pa je bila cesta, po kateri se je to odvijalo. Matija, ti bi uzival. Tina pa ni. Makadam, da ga tezko najdes, samajama in strmo, s prepadi in zmesanim Mehiskim voznikom. Skoraj naju je pobruhal avstralski sopotnik, ki je vceraj malo prevec spil (kot pravi njegova punca, sam pravi, da ga je ravno prav).

Jutri greva proti Pacifiski obali, se ne veva katero mesto. Se beremo, ko najdeva internet.

Poroka

No, pa sva porocena...

G. Vodusek in ga. Batistic od sedaj naprej.

Tekila dela cudeze.

Zarecen kruh pa to...

Sam sma bla tak vesela, da je noseca, da si nisma mogla pomagat.

Res, ja.




Kar se tice manj zanmivih novic...
Nasla sva par ur pri natrpanem urniku, da mal sporociva, kaj se dogaja.

V torek smo imeli eno bolj mirno vecerjo z ozjo druzino. Hrana dobra, pijaca tudi.

V sredo je bil sprejem pri avstralskem ambasadorju oz. v njegovi rezidenci. Na zanimiv nacin porabljen denar avstralskih davkoplacevalcev. Potem sta sledili mini dekliscina in mini fantovscina. Dekleta so se ucila plesati salso, fantje pa ne. Oboji pa smo se potem 'rahlo' otekilani dobili v enem klubu, kjer se je plesalo in pilo, dokler nismo nasli enega od gostov nezavestnega pod naso mizo. Avstralci pac.

Vceraj smo se brez izjeme zbudili vsaj z glavobolom, nekaterim pa so bile mehiske skloljke tako vsec, da so jih vec ur objemali. Potem je sledil prevoz z avtobusom v malo mestece 80km juzno od Mexico Citya, ki se klice Tepozlan. Tu je vsak nasel svojo nastanitev, s Tino si deliva eno podezelsko hisko s se stirimi gosti. Ko smo prispeli sta naju pricakala vrtnar in njegova zena - kuharica/cistilka, ki pa na zalost (ali na sreco) govorita samo spansko. Dogovorili smo se, da nam je Vicente sel iskat na trg vse kar se tice hrane, MariaElena pa nam bo pomagala pri pospravljanju in kuhanju. Za danes smo povabili nekaj kolegov na zar zurko.

Jutri sledi poroka, v nedeljo pa se brunch (mesanica med zajtrkom in kosilom.)

Aja, na poroko je povabljenih okoli 150 ljudi, od tega jih je okoli 100 priletelo iz tujine. Ta folk je cist zmesan.

Lepe pozdrave,

mladoporocenca

Mehika - Mexico City

Lepe pozdrave vsem skupaj.

Prvo javljanje iz zahodne poloble.

Let je bil ok. Dolg ampak sam sem ga na sreco vecino prespal. Za Tino ne vem, ker sem spal.

V soboto zjutraj smo pristali v enem najvecjih mest na svetu. Mogoce ne po povrsini ampak zagotovo po stevilu prebivalcev. Pravijo, da jih je okoli 20 miljonov.

Zaenkrat sva spoznala sam center mesta; pravijo mu Centro Historico. Najdla sva si en 'poceni' (20 evrov na noc) hotel blizu glavnega trga - Zocalo (ime trga, ne hotela). Prevandrala sva verjetno vse ulice v blizini, pila raznorazne sokove in jedla zanimivo (ne nujno okusno) hrano. Tina pravi, da bo spet shujsala, reva izbircna.

Zelo zanimivo je, da zelo malo ljudi govori anglesko (ali pa nocejo). Zato se trudiva s spanscino. Je jezik, ki gre kar lepo v uho, samo razumes ne... Osnove ze gredo nekako, ko pa 'zalaufajo' pa samo zabodeno gledas. Je pa res, da je vsak dan bolje. Meni se vecinoma zdi, da vem, kaj mi hocejo povedati (Tina pravi, da blefiram, ampak zaenkrat smo se vse zmenili). Najhuje je bilo pri hrani, ker angleskih menijev vecinoma ne poznajo, v restavracijah, kjer jih imajo, je pa hrana praviloma zanic. Ampak ne skrbet, bova prezivela. (Carne pomeni meso, ce se kdo znajde v podobnih tezavah; za Voduske (Marjeta izvzeta) -> Pollo pomeni piscanec, sin pa brez, torej 'sin pollo').

Sla sva tudi na izlet do Teotihuacuana, ki je 50km severno od Ciudad de Mexico. Sva malo dobila obcutka, kako veliko to mesto dejansko je... Mogoce bilo vmes enih 20km polj in kaktusov in podobnega, drugace pa sama poseljenost in nic zelenja.

Kakorkolizepac, Teotihuacan je 2000+ let staro mesto z dvema velikima in vec manjsimi piramidami, ki se razprostira ob vec kilometrov dolgi glavni ulici imenovani aleja mrtvih (ne vem zakaj). In to ulico je treba prehoditi gor in dol. Imajo sicer nek vlakec, ki ti prihrani pol poti, ampak nezen glasek z desne mi je non-stop sepetal: a se ni lepo sprehajati?. Same piramide so sicer zelo impozantne - najvecja, posvecena bogu sonca je tretja najvecja piramida na svetu (za Keopsovo in se eno mehisko). Pa nacin gradnje je drugacen, pa ... eh, tukaj in tukaj si preberite vec, ce vas zanima. Midva pa prispevava slikco:

Sedaj sledi se malo mestnih potepanj, potem pa na poroko v mesto 50km juzno od Mexico City-ja. Verjetno se javima po poroki.

T&L

Perth

hik!

veliko pijace (predvsem pira), sla sva k masi, bozicno kosilo pri kirtonovih,

hik!

potepanje po perthu, shopping (tina), hik (luka)

Jutri greva 'Down South' kot domacini pravijo najbolj jugozahodnemu predelu Avstralije, v mestece Dunsborough, kjer bova pricakala novo leto. Domacini so pripravili vse sorte aktivnosti (alternativni glasbeni festival, obisk baje dobrih vinarn, ribarjenje, plaza ipd.). Aja, pa alkohol. Sem ze cisto pozabil, kako mahnjeni so avstralci, ko gre za alkohol.

Nazaj v Perth pridema cez en teden, porocilo sledi.

Aja, dobila sva nalogo - skuhati kaj slovenskega. Ce imate kak predlog (po moznosti z receptom) ga prosim objavite pod komentarji ali pa posljite na mail. Hvala vnaprej.

Srecno novo leto!

Tina in Luka

Pekel

Lep pozdrav iz Alice Springsa, zadnje dni bolj znanega kot Pekel. A vec o tem kasneje...

Flinders Ranges

Po zadnjem oglasanju sva se najprej ustavila v Quornu, mestecu na jugu pogorja Flinders Ranges. Dosti o mestu povejo ze imena njegovih ulic - First, Second, Third in Fourth Street. Ja 'mestece' je veliko 4x4 ulice, nekako 1x1km. Ob prihodu sva ugotovila, da bodo od sedaj vremenske razmere malo drugacne, kot na jugu - termometer je kazal 35 stopinj.

Tu sva prezivela naslednja dva dni, eden od teh je prinesel odnevemkod cel dan oblakov in dezja in prijetno se je ohladilo tako da sva dosti pocivala, drugega pa sva namenila izletu v zgoraj omenjeno pogorje. Imela sva dve moznosti - ali t.i. trekking ali pa voznjo po zanimivih soteskah. Uganite katero sva izbrala?

No, ta voznja naju je peljala po osrcju tega pogorja skozi, vsaj kot so nama povedali domacini, dve najlepsi soteski. Mali problem je bil, da so vse te ceste makadam, rent-a-car pa nama je voznjo po le-tem prepovedal, ampak malo sva zamizala pa je slo...

Srecala sva prve emuje, kengurujev in papig pa ze tako toliko, da jih ne stejeva vec. Je clovek kar sokiran, ko ugotovi, kako velike ptice so to in 'dve jajci na oko' dobi povsem nov pomen.

Soteski sta bili res zanimivi, makadam se je spremenil v ... hmmm ... potok. Vozis se dejansko po strugi potoka, ker so levo in desno stene. Na sreco je trenutno ta potok (reka?) bolj suh, tako da vecjih tezav ni bilo, ne bi pa imel nic proti kakemu dzipu, ker sva se vozila kot po (emujevih) jajcih.

Quorn -> Coober Pedy -> Marla

Naslednji dan je sledila najdaljsa enodnevna pot - skoraj 900km skoraj ravnih cest. Rekord, kar nama je ratalo izmerit, je bil 50km dolg odsek ravnce ceste. Tina je seveda veselo spala na zadnjih sedezih, jaz pa sem se vsake par minut predramil in popravil smer voznje. Pokrajina je skoraj ves cas ista - rdec pesek in grmicevje. So pa tudi zanimivosti - npr. slana jezera ob poti. Do enega sva celo sla pes ob postanku in ugotovila, da ga uporabljajo za testiranje novih letalskih bomb, na katerih je mozno da sva stala (baje ne eksplodirajo vse), opozarjali pa so tudi na nevarnost laserjev??? Jezera pa so res slana - sama sol, voda je samo ce in ko zelo dezuje.

Ustavila sva se tudi v zelo zanimivem mestecu Coober Pedy, prestolnici avstralskega opala. Baje tu izkopljejo preko 85% svetovnega opala, kar je v mesto pripeljalo ogromno raznoraznih ljudi. Zgleda nekako kot povrsina lune z par hisami in ogromno krtinami (izkopi), ker vecina ljudi zivi pod zemljo. Zgoraj je prevroce. Baje so enkrat 11 dni zapored imeli 56 stopinj. Ponoci pa tudi ni prijetno - najnizja izmerjena temperatura je bila 2 stopinji (snega nimajo). Sla sva na ogled podzemnega stanovanja in 'rudnika' pod stanovanjem. Vodicka pravi, da tukaj zivi cca. 18 Slovencev, zagotovo pa mora biti dosti Hrvatov, ker te na vhodu v mesto pricaka Hrvatski Dom s sahovnico na strehi, in pa Srbov, ker imajo tudi podzemno ortodoksno cerkev. Zanimivo se mi je zdelo, da juznoavstralska vlada pravi, da je v mestu 3200 ljudi, federalna da jih je 2300, posto pobira 5000 ljudi, davcni urad pa o ljudeh v tem kraju nima podatkov oz. pravi, da jih ni (beri, nihce ne placuje davkov). Ce zeli kdo izginiti z oblicja zemlje (dobesedno), je tole dobro mesto za to. Zemlja je dost poceni, tako da to ni problem, da si izkopljes stirisobno stanovanje pa te stane (razen, ce kopljes na roke) okoli $4000, kar je cca. 600.000 SIT. Pol pa lahko tako stanovanje (hiso?) prodas za okoli $50.000 (ce ga hoce kdo kupit seveda).

Proti veceru sva prispela v Marlo, kraj z bencinsko, restavracijo, trgovino in motelom v enem kompleksu. Tu se je pa izkazalo, da ni slabo, ce imas rad pse. Od vecerje mi je ostala kost in pred restavracijo sem opazil starejso zensko s psom in sem mu nesel kost. Z Elizabeth sem se malo zaklepetal in izkazalo se je, da je medicinska sestra v aboriginski skupnosti kako uro voznje od Marle. Pridruzila sta se nama se Tina in Steve, medicinski brat v omenjeni skupnosti, in dokaj hitro smo bili vsi v rozicah. Tina se je prav prikupno smejala in anglescina ji je sla kot po maslu. Pardon, kot po pivu. Sledilo je povabilo v omenjeno skupnost, ampak ker je to zelo obcutljivo, sva lahko sla samo v njihovo umetnisko delavnico, kjer sva kupila par slik in si ogledala ostale. Imajo res nore stvari, morte videt.

Z domacini se na zalost ne smes pogovarjati, ne smes hodit po njihovem naselju itd. No, saj ni kaj za videt, sva pa na poti do delavnice opazila, da ne zivijo v nic kaj zavidljivih razmerah. Najvecji problem je baje snifanje bencina, ki so ga aboriginom predstavili (kdo drug) ameriski piloti med drugo svetovno vojno. Sicer se je problem po vpeljavi neosvincenega bencina malo zmanjsal (najvec skode je delal svinec v bencinu), je pa stiuacija se vedno vse prej kot roznata. Najbolj zanimivo se mi je zdelo, da na obmocju velikem priblizno za 20 Slovenij zivi okoli 3000 ljudi. Prostor pa imajo.

Marla -> Uluru

Pot do Uluruja (monolit sredi puscave) je bila podobna (enaka?) kot prej, pesek in grmovje. Pa kak povozen kenguru ali dva.

Pol se je pa zacelo. Ko sva prispela, je bilo 40 stopinj. V naslednjih dneh pa se je (in se se vedno) samo stopnjevalo. Pri teh temperaturah se gagat ne mores. Klima je zakon, tako v avtu kot v sobi. Tistim, ki ga boste obiskali v juliju bo verjetno dosti lazje, midva pa sva morala malo spremeniti plane. Prej sva planirala malo vec hoje in manj pocivanja, ampak se kar hitro navadis. Ob 9h zjutraj gre zivo srebro nad 39 stopinj in hoja ali kaj podobnega je cisti mazohizem. Zato sva vstala ob 5ih in po ogledu soncnega vzhoda pri Uluruju prehodila Kata Tjute (gruca monlitov cca. 50km od Uluruja) - 10km dolg sprehod med 500m visokimi skalami. Pol pa v sobo, da se malo ohladis in za bazen do soncnega zahoda. Tud ni slabo, Tina je prav uzivala, za mene pa je se vseen bilo prevroce.

Aja, tud plezat nisva sla na Uluru, 'ker spostujeva njihovo tradicijo,' kot pravi Tina. Lokalni Aborigini (Anaangu) namrec ne zelijo, da plezas na njihovo sveto skalo, ker ... se ne spomnim tocno zakaj. Pravi razlog pa je bil, da bi Tina stisnila rep med noge, ce bi ga imela, ko je enkrat zagledala strmino, ki bi jo bilo treba prehoditi. 'Ne, ne, spostujem tradicijo!', se oglasa z leve. Seveda.
Jaz pa sem gor ze tako splezal in nisem cutil pretirane zelje po sopihanju, ki se ga se cisto predobro spomnim. Je pa gori zelo lepo, ce bo kdo vandral po teh koncih.

Kings Canyon

Priblizno 500km od Uluruja je lezala najina naslednja postaja. Sva bila malo razocarana, moram priznat. Najprej oderuske cene (15.000 SIT za sobo, obcutno najdrazja na potovanju), pa malo je vse skupaj zapusceno, kuhinja nima posod itd. Pa se bolj vroce je kot pri Uluruju. Se sreca, da so imeli bazen :)

Zaradi vrocine (in ker sva prepozno vstala in ker nimava primerne obutve in ker nimava kape in ker sva lena) sva izbrala krajsi pohod po sredini kanjona, ki pa je vseeno bil dosti zanimiv. Veliko zelenja, razlicnih zivali, pa impozanten kanjon. Daljsi pohod namrec traja 3-4 ure in pri 40+ stopinjah moras biti res malo pritisnjen, da si privoscis tako potepanje (kar pa ne pomeni, da ljudje niso sli naokrog). Na poti najdes t.i. skatle za nujno pomoc - radijsko povezavo z rangerji, ki pridejo na pomoc, ce koga kap ali pa kam pade.

Alice Springs

Vceraj (sreda) sva prispela v Alice, kjer niso temperature nic boljse (danes je 41 stopinj v senci, za jutri napovedujejo 42) in bolj polezujeva kot kaj drugega. Za bazenom seveda. No ja, za shopping sva si vzela nekaj casa, ampak tudi Tina ni zdrzala vec kot tri ure. Meni pa obicajna taktika (cik in knjiga/casopis pred trgovino) tudi ni delovala, ker se ti pri 40 stopinjah se kadit ne da. Pa sem bil mal tecn :)

Jutri bova verjetno poskusila malo pretrgati to lenarjenje in boma sla se na zadnji roadtrip v tem delu potovanja - baje je voznja do nekega kraja 130km zahodno od tu dost zanimiva.

Zdajle pa si greva delat vecerjo. Aja, vecino casa si kuhava sama, tu in tam pa si privosciva tudi kako pico ali pa zrezek v restavracijah. V trgovinah so cene dokaj normalne, v restavracijah pa obcutno drazje kot pri nas, predvsem pijaca (pivo od 600 SIT naprej).

V soboto letiva v Perth, da vas ne bo skrbelo, ce se nekaj casa ne oglasiva - so napovedali, da naju caka ze dokaj velika zaloga alkohola za zauzit pa ne vem, kako bo potem s pisanjem...

Vsem skupaj vesele in alkohola polne praznike, najini zgleda bodo.

T&L

Great Ocean Road, Grampians

Lep pozdrav iz Barrija, mesteca sredi nicesar.

Po zadnjem javljanju sva do konca prevozila Great Ocean Road in si ogledala Otway rain forest ter se odpravila proti Grampians-om, pogorju v osrcju Victorije.

Kar se tice GOR, neverjetno. Cel dan poln nasmehov, vsak ovinek bolj zanimiv kot prejsnji. Najbolj znamenita tocka so skale, ki jih je erozija vode in vetra locila od obale in jih imenujejo 12 apostolov (ceprav jih je sedaj samo se osem - stirje so se podrli; eden pred par meseci). Boste videli na slikah, ko se prikopljema do hitrejsega interneta (najverjetneje ne letos).

Druga zanimiva stvar na tej poti pa je Otway nacionalni park. Tukaj sva nasla hladni dezevni gozd, ki raste nemoten se iz casov Gondvane. Ogromna drevesa. Ogromna praprot. Ogromno zivali. Morte videt slike :)

Naslednja postaja so bili, kot ze povedano, Grampiansi. Dokaj spokojno mesto, kjer sta do prihoda belih parazitov v sozitju zivela dva Koori (politicno korektni termin za aborigine) plemena. Glede nastanka pogorja krozita dve zgodbi. Kooriji pravijo, da jih je ustvaril ogromen emu, ki je lovil pozresnega vrana, ker mu je ta hotel pojesti jajce. Vran se je skrival po razpokah v skalah, emu pa je sekal skale in s tem ustvarjal doline in reke. Druga pa pravi, da je prislo do podrivanja ene tektonske plosce pod drugo, kar je dvignilo iz peska sestavljno pogorje. Meni je bolj zanimiva prva.

V tem 'pogorju' (avstralci vsaki vzpetini nad 20m pravijo hrib) sva prezivela dva dni in pohajkovala in pocivala. Neverjetno je, koliko je tu kengurujev in kakadujev. Sedaj kengurujev nimava vec prestetih (razen povozenih - teh je do sedaj 19), tu so bili zelo krotki, pustijo, da se priblizas na 10m (blizje nisva upala). Kakduji so pa najprej zanimivi, potem pa postanejo ze dost tecni. Kakatu, kakatu, kakatu.

Tina me preganja, morama na pot, ce hocem do teme pridet do Flinders Ranges. Na brzino se - vceraj so nama na meji med Victorijo in Juzno Avstralijo pobrali tricetrt vecerje. Vso zelenjavo in sadje. So pa pustili zrezek ;) Karantene zaradi prenasanja bolezni iz ene drzave v drugo.

Pa pot vceraj je bila tudi zelo 'zanimiva'. 18km ravne ceste, rahel lev ovinek, 6km ravne ceste, rahel lev ovinek, 14km ravne ceste, rahel desni ovink, 22 km ravne ceste ... Vmes pa se par ovinkov in po 1-3 km ravnine. Sem se prav lepo naspal.
Ves cas pa te spremlja eno samo ogromno psenicno polje. Cca 300km eno samo psenicno polje, prekinjeno s kakim mestom ali dvema. Kdo to vse obdeluje...

OK. Zdej pa res morma sibat.

lp, tina in luka

p.s. mail tule ne dela, ce ste slucajno kaj pisal...

Roadtrip

Najprej eno opravicilo, ker se tako dolgo nisma javila (sva slisala, da ste ze skoraj aktivirali Interpol). Razlog je preprost. Ni se nama dalo. (Tina si je pravkar izmislila boljsi izgovor - 'bila sva izven civilizacije').

Kakorkolizepac, sledi kratek opis potovanja do sedaj.

V Sydneyu sva si poleg opisanega ogledala tudi Kraljevske Botanicne Vrtove, kjer so se nama najbolj v spomin vtisnili netopirji (ja, Uros, vem da niso rastline), no ja, Avstralci jim pravijo 'letece lisice' - flying foxes.

Zgledajo takole:


Pa tudi razgled iz vrtov ni slab.


Pa se slika Sydneya ponoci iz strehe/terase hostla.

Na jug!

V torek sva si sposodila avto in se po narobe strani ceste odpravila proti jugu. Tino je malo skrbelo, jaz pa sem na zunaj deloval flegma. Sem pa imel potne roke. Drugace res ni panike, ampak Sydeny je velemesto in je voznja po njem dokaj adrenalinska.
Od torka naprej pa sva se potepala predvsem po New South Walesu (zvezna drzava, katere glavno mesto je Sydney) in Victori (Melbourne), kjer se nahajava zdaj. Dokaj hitro je padla odlocitev, da se bova odrekla ogledom glavnih mest (Canberra, Melbourne), ker naju je narava cisto ocarala in sva bila ze eden drugemu dolgocasna z nenehnim 'a ni tole lepo?', 'levo!, levo!', ipd.

Po parih postankih, kot je bila npr. tale plaza

sva prispela v Naroomo, priblizno 250km juzno od Sydneya, kjer sva tudi prvic prespala. Nocnega zivljenja na zalost (ali pa sreco) ne uzivava veliko, ker sva po celodnevnih voznjah popolnoma zbita. Naslednji dan je sledil izlet v Eden (raj), kjer so pred sto in vec leti ziveli kitolovci in kjer se je razvila ena najbolj nenavadnih simbioz. Tukaj je namrec edini znani primer sodelovanja med orkami (kiti ubijalci) in ljudmi. Ko so kiti grbavci plavali mimo luke, je glavni kit Tom prisel pred pomol in zacel skakati gor in dol, dokler niso kitolovci poskakali v svoje ladje in se odpravili za njim. Tacas je preostali so preostale orke v luko preglnale kite grbavce in jim preprecile izhod in potop. Ljudje so grbavce pobili, jih oznacili z bojo in jih potem prepustili orkam, ki so pojedle samo jezik in licnice - za njih baje poslastica. No ja, 'samo'. Jezik kita grbavca tehta do 4 tone. Nato so ljudje pospravili ostalo.

Tole je Tomovo okostje.

Sledil je izlet v avstralske Alpe - Snowy Mountains. Alpe jim verjetno recejo samo zato, ker je tam sneg - drugace to pogorje (hribovje?) z Alpami nima veliko skupnega. Naivno sva bila prepricana, da bova tam prezivela par dni in pohajkovala po zanimivih hribih in dolinah, ampak sta naju dokaj kmalu streznila dva faktorja - temperatura in veter. Peljala sva se do najvisjega prelaza v Avstraliji (Charlote's Pass - 1900m in drobiz), stopila iz avta in skoraj naju je odpihnilo. In to pri sedmih stopinjah. Midva pa seveda v kratkih rokavih in kratkih hlacah, cemur so se mimoidoci zimsko opremljeni planinci privoscljivo smejali. Malo sva sicer poskusila, ampak noc sva ze prezivela na toplem, za obalo.

Je pa pokrajina zelo zanimiva.


Mogoce kdaj drugic - ko bodo ucinki tople grede malo bolj izraziti.

Na poti iz 'alp' sva videla tudi prve kenguruje. Skupaj dvanajst, od tega devet povozenih tri pa zive (Tina pravi, da ona tri, jaz pa dva... Ampak jaz vozim.)

Aja, da ne pozabim... Najbolj neverjetno je, kako se spreminja pokrajina. Res naredis na dan kar nekaj kilometrov, sva pa vseeno presenecena. Tina je itak pricakovala samo pescene plaze in rdeco puscavsko Avstralijo, zaenkrat pa sva vecino casa prezivela med pasniki s kravami in ovcami in lamami ter voznjo po pragozdih.

Vceraj naju je pot vodila do Phillp Islanda, otoka cisto blizu Melbourna (120km), kjer sva tudi prespala. Ogledala sva si t.i. parado pingvinov. Tu namrec zivijo najmanjsi pingvini na svetu - cca. 33cm visoki in 1kg tezki pingvini, ki ob zori odrinejo na morje, ob mraku pa se rib, sip in lignjev polnih zelodcev vrnejo. Midva sma jih sla gledat ob mraku. Cela zadeva je dost lusna in smesna. Najprej se zberejo priblizno 100m od obale, nato pa se v grucah po 5-10 pozenejo na plazo. Tam jih cakajo prijatelji galebi, ki jih terorizirajo upajoc, da bodo pingvini izbljuvali dnevni ulov. Na zalost ne dovolijo slikanja, ker so pingivini dokaj plasni...

Danes pa so bile na vrsti koale. Prav tako na Phillip Islandu. Tina je ze cel dan cisto raznezena.

Aja, pa celo pot ze opazava papige, kar naju je prav tako presenetilo.

Od zivalskega sveta lahko omenim se kaco, katere je bila zelo vesela Tina. Ni upala nazaj iz plaze in zahtevala, da jo nesem. Mene pa je ravo bolel kriz. Smola, a ne?

Pa mravljicar in ogromno cudnih ptic, ki jih ne poznava.

Danes sva se peljala mimo Melbourna na Great Ocean Road, ki si zagotovo zasluzi svoje ime. Po poti sva si ogledala Bell's Beach, najbolj znano surfersko plazo v Avstraliji (in eno najbolj znanih na svetu) ampak so danes valovi bili nizki in je (zato?) surferjev malo.

Za kak teden bo dovolj, pisite, ce vas kaj zanima in nisma opisala.

Tina in Luka

p.s. Za vecje verzije slik kliknite na manjse.

Sydney

Vroce je, vroce. Po rahlih zapletih z avioni - v Sydneyu je, ko bi morali mi pristati, ravno divjala huda nevihta in smo morali najprej pristati v Melbournu - sva po 36 urah posedanja po avionih koncno prispela v dezelo Down Under. Za sedaj se nimava veliko novic, ker sva tu prakticno sele drugi dan. Vceraj (sobota) sva si pogledala taglavne turisticne znamenitosti - Sydney Opera, Harbour Bridge, Darling Harbour, the Rocks. Danes sva imela namen ogleda Chinatowna in se parih znamenitosti ampak naju je premagala shopping mrzlica, pravzaprav Paddy's markets v Chinatownu kjer je vse poceni, poceni, poceni. Pravkar sva se nakosilala (tina pravi pojedla kosilo) zdaj pa sledi Oxford Street in Kings Cross, najbolj razvratni del mesta (poglejte sliko). Bi sla ponoci, pa Tina ne upa. Kakorkolizepac, tole bo(je) najin prvi post. Opazili boste, da je spodaj na voljo tudi moznost komentarjev, kjer so dobrodosla vprasanja, pripombe, opombe ipd. Pa pazite, kaj napisete, ker to vidijo vsi (pravzaprav je v tem poanta). Se beremo...