Roadtrip

Najprej eno opravicilo, ker se tako dolgo nisma javila (sva slisala, da ste ze skoraj aktivirali Interpol). Razlog je preprost. Ni se nama dalo. (Tina si je pravkar izmislila boljsi izgovor - 'bila sva izven civilizacije').

Kakorkolizepac, sledi kratek opis potovanja do sedaj.

V Sydneyu sva si poleg opisanega ogledala tudi Kraljevske Botanicne Vrtove, kjer so se nama najbolj v spomin vtisnili netopirji (ja, Uros, vem da niso rastline), no ja, Avstralci jim pravijo 'letece lisice' - flying foxes.

Zgledajo takole:


Pa tudi razgled iz vrtov ni slab.


Pa se slika Sydneya ponoci iz strehe/terase hostla.

Na jug!

V torek sva si sposodila avto in se po narobe strani ceste odpravila proti jugu. Tino je malo skrbelo, jaz pa sem na zunaj deloval flegma. Sem pa imel potne roke. Drugace res ni panike, ampak Sydeny je velemesto in je voznja po njem dokaj adrenalinska.
Od torka naprej pa sva se potepala predvsem po New South Walesu (zvezna drzava, katere glavno mesto je Sydney) in Victori (Melbourne), kjer se nahajava zdaj. Dokaj hitro je padla odlocitev, da se bova odrekla ogledom glavnih mest (Canberra, Melbourne), ker naju je narava cisto ocarala in sva bila ze eden drugemu dolgocasna z nenehnim 'a ni tole lepo?', 'levo!, levo!', ipd.

Po parih postankih, kot je bila npr. tale plaza

sva prispela v Naroomo, priblizno 250km juzno od Sydneya, kjer sva tudi prvic prespala. Nocnega zivljenja na zalost (ali pa sreco) ne uzivava veliko, ker sva po celodnevnih voznjah popolnoma zbita. Naslednji dan je sledil izlet v Eden (raj), kjer so pred sto in vec leti ziveli kitolovci in kjer se je razvila ena najbolj nenavadnih simbioz. Tukaj je namrec edini znani primer sodelovanja med orkami (kiti ubijalci) in ljudmi. Ko so kiti grbavci plavali mimo luke, je glavni kit Tom prisel pred pomol in zacel skakati gor in dol, dokler niso kitolovci poskakali v svoje ladje in se odpravili za njim. Tacas je preostali so preostale orke v luko preglnale kite grbavce in jim preprecile izhod in potop. Ljudje so grbavce pobili, jih oznacili z bojo in jih potem prepustili orkam, ki so pojedle samo jezik in licnice - za njih baje poslastica. No ja, 'samo'. Jezik kita grbavca tehta do 4 tone. Nato so ljudje pospravili ostalo.

Tole je Tomovo okostje.

Sledil je izlet v avstralske Alpe - Snowy Mountains. Alpe jim verjetno recejo samo zato, ker je tam sneg - drugace to pogorje (hribovje?) z Alpami nima veliko skupnega. Naivno sva bila prepricana, da bova tam prezivela par dni in pohajkovala po zanimivih hribih in dolinah, ampak sta naju dokaj kmalu streznila dva faktorja - temperatura in veter. Peljala sva se do najvisjega prelaza v Avstraliji (Charlote's Pass - 1900m in drobiz), stopila iz avta in skoraj naju je odpihnilo. In to pri sedmih stopinjah. Midva pa seveda v kratkih rokavih in kratkih hlacah, cemur so se mimoidoci zimsko opremljeni planinci privoscljivo smejali. Malo sva sicer poskusila, ampak noc sva ze prezivela na toplem, za obalo.

Je pa pokrajina zelo zanimiva.


Mogoce kdaj drugic - ko bodo ucinki tople grede malo bolj izraziti.

Na poti iz 'alp' sva videla tudi prve kenguruje. Skupaj dvanajst, od tega devet povozenih tri pa zive (Tina pravi, da ona tri, jaz pa dva... Ampak jaz vozim.)

Aja, da ne pozabim... Najbolj neverjetno je, kako se spreminja pokrajina. Res naredis na dan kar nekaj kilometrov, sva pa vseeno presenecena. Tina je itak pricakovala samo pescene plaze in rdeco puscavsko Avstralijo, zaenkrat pa sva vecino casa prezivela med pasniki s kravami in ovcami in lamami ter voznjo po pragozdih.

Vceraj naju je pot vodila do Phillp Islanda, otoka cisto blizu Melbourna (120km), kjer sva tudi prespala. Ogledala sva si t.i. parado pingvinov. Tu namrec zivijo najmanjsi pingvini na svetu - cca. 33cm visoki in 1kg tezki pingvini, ki ob zori odrinejo na morje, ob mraku pa se rib, sip in lignjev polnih zelodcev vrnejo. Midva sma jih sla gledat ob mraku. Cela zadeva je dost lusna in smesna. Najprej se zberejo priblizno 100m od obale, nato pa se v grucah po 5-10 pozenejo na plazo. Tam jih cakajo prijatelji galebi, ki jih terorizirajo upajoc, da bodo pingvini izbljuvali dnevni ulov. Na zalost ne dovolijo slikanja, ker so pingivini dokaj plasni...

Danes pa so bile na vrsti koale. Prav tako na Phillip Islandu. Tina je ze cel dan cisto raznezena.

Aja, pa celo pot ze opazava papige, kar naju je prav tako presenetilo.

Od zivalskega sveta lahko omenim se kaco, katere je bila zelo vesela Tina. Ni upala nazaj iz plaze in zahtevala, da jo nesem. Mene pa je ravo bolel kriz. Smola, a ne?

Pa mravljicar in ogromno cudnih ptic, ki jih ne poznava.

Danes sva se peljala mimo Melbourna na Great Ocean Road, ki si zagotovo zasluzi svoje ime. Po poti sva si ogledala Bell's Beach, najbolj znano surfersko plazo v Avstraliji (in eno najbolj znanih na svetu) ampak so danes valovi bili nizki in je (zato?) surferjev malo.

Za kak teden bo dovolj, pisite, ce vas kaj zanima in nisma opisala.

Tina in Luka

p.s. Za vecje verzije slik kliknite na manjse.