Koncno sva prisla do interneta, se clovek kar malo razvadi, ko potuje po aziji. Tukaj ni ravno na vsakem koraku.
No, pa zacnimo.
Kruger National Park
Iz Johhanesburga sva se najprej podala proti zgoraj omenjenem parku. Pot je najprej dolgocasna - avtocesta po ravnini - po kakih 300km pa postane zanimivo. Pokrajina zacne postajati podobna JV Avstraliji - grici polni zelenja, lepe reke, polno je krav in drugih domacih zivali, ki rade preckajo cesto, ne menec se za brnece posasti, ki svigajo mimo njih (ali mocno zavirajo, kot je bilo ze kar nekajkrat v najinem primeru). Aja voziva se s Toyoto Yaris (sedan). Malo je svoh, predvsam v kak hud hrib, ampak za dva je kar OK.
Preden sva se zapeljala do parka, sva dva dneva namenila vozenju po obrobju parka, kjer je bilo moc videti kar nekaj slapov (vseh si nisva ogledala, ker sma jih pol falila - pac, navigator ni najboljsi) - in baje tretji najvecji kanjon na svetu Blythe River Canyon. ZELO imopzantna zadeva, clovek kar ne more verjeti. Imela sva sreco in nesreco. Sreco, ker sva imela avto in sva do vseh razglednih tock itd. prisla pred hordami avtobusarjev, nesreco pa ker je bila vidljivost bolj tako tako. Se je pa vseeno splacalo videt.
Srecala sva enega avstralca, ki naju je prestrasil, da se je cel dan vozil po Krugerju pa je videl samo dve zirafi in enega slona. Zato sva v upanju, da bova lahko cimvec casa namenila raziskovanju parka odbrzela proti prvemu kampu - Letaba. Ta lezi nekako na sredini 350km (sever-jug) visokega in 60-100km (vzhod-zahod) sirokega parka. Najprej sva sicer nacrtovala, da bova park prevozila od severa do juga, ampak sva misel na to hitro opustila, saj je omejitev na cestah znotraj parka 50km/h (40km/h na makadamu). In dejansko imajo radarje in lovijo nedolzne in nic hudega slutece turiste. Res pa je, da na mesec zaradi prehitre voznje na vecna lovisca oddide vec sto se manj hudega slutecih zivali.
No do vrat v park (Orpen Gate) sva prispela zgodaj popoldan in ze prvih nekaj ur voznje do Letabe je bilo neverjetnih. Nacrtovala sva, da bo pot trajala eno uro, na koncu sva komaj ujela zapiranje vrat (kampi so seved obdani z bodeco zico in elelktriko) - pot je trajala skoraj stiri ure. Nenehno sva se ustavljala, rezala, smejala, cudila, obcudovala, se bala, kricala in tako naprej, slonom, zirafam, nojem, impalam, blue wildbeestom (ne vem prevoda - neka vrsta divje krave), zebram, sakalom, mongoosom (mesanca me veverico in kuno), opicam (predvsem babunom in vervet monkeyi), vevericam, dvem hijenam in njunim trem mladicem, levinji z mladicema, divjih prasicem (warthog), povodnim konjem, nyalam, bushbuckom (ne bom vec prevajal, kar ne znam), kudujem, elandom, waerbuckom, redbuckom, antilopam, bivolom, zelvi, vse sorte cudnim pticem, katerih imena so v eni knjigi, slonom, krokodilom, slonom, zirafam, zebram, slonom, zebram, zirafam, nilskim konjem, nosorogom itd.
Najbolj je zanimivo, ker se po parku lahko vozis sam, brez kaksnega spremstva in od zacetka sva bila cisto nora, ustavila sva se pri vsaki impali in jih slikarila. Ko pa se ustavis, se za in pred tabo ustavijo tudi drugi mimovozecise avti, ker hocejo videti, kaj si opazil(a). In te potem cudno gledajo, ko vidijo, da opazujes impalo (kar sva po pravici povedano pocela tudi midva po dveh dneh v parku, ko se je GLEJ, GLEJ, ZIRAFA!!!!!!! spremenilo v 'lej, se ena zirafa'.
Ceprav... So pa se vedno sloni. Ko pa tega zagledas na par metrov ti pa NIKOLI ni vseeno. Vsega skupaj sva jih ziher vidla preko 100, je pa bilo par res zanimivih t.j. agresivnih. Sloni so pravijo znani po t.i. 'charge-ih' (napadih) na ljudi in avomobile. Ti charg-i pa se locijo na 'fake' (lazne) in 'real' (prave). Problem je, da dokler te dejansko ne napade nihce ne ve ali je charge fake ali real. Enih par sva jih posteno ujezila (mogoce, ker je bil zraven mladic, neucakani Luka pa se jim je pripeljal na 5 metrov) in gume so skripale, sloni in Tina so se pa drli. Od takrat je Tino strah slonov.
Najbolj pa so naju mucili levi in nosorogi. Sicer sva videla zgoraj omenjeno levinjo in par mladicev, ateja pa ni bilo nikjer opaziti. Nosoroge sva staknila zadnji dan in zadnjo uro v parku, ko sva se ze poslavljala, ata lev pa se je uspesno skrival do konca.
Za opazovanje imas vec taktik. Ena je vozi se in glej skozi okno, druga pa parkiraj se blizue ene vode in glej skozi okno. Poskusila sva obe. Pri prvi po najinih izkusnjah vidis vec, pri drugi pa bolj podrobno (presenetljivo, a ne?).
Spala sva v kampih znotraj parka v rondavelih (okrogle hiske), jedla zvecer v kamp-restavracijah (dobro) in zjutraj v hiskah (skoraj povsod imajo toaster in ostalo potrebno za pripravo zajtrka).
SWAZILAND
Po dogodivscinah v Krugerju sva se preko mesta Barberton, kjer sva prespala in imajo enega najboljsih barov-pubov, kar sem jih videl (npr. kamin zraven plesisca), odpravila v Swaziland. Najprej so seveda bile procedure na meji, kjer moras vse opraviti pes (clovek vidi, kako smo v Evropi razvajeni), sledila pa je voznja do najprej Ezulwini valley, kjer sva mislila ostati kako noc. Pa naju ni prepricala in peljala sva se na cisti SV, do mesta Simunye. Tu sva si 'privoscila' oddih v enem country clubu, kjer nudijo bazen, tenis, squash, golf itd. Saj ne, da sva kaj od tega koristila, so pa bile sobe lepe in zajtrki obilni.
Tu sva obiskala se en nacionalni park, kjer sva si poblize (zelo dobesedno) ogledala bele nosoroge in dosti drugega ze zagoraj napisanega in spet upala na ata leva, ki pa se tudi tu ni hotel pokazati. Je pa Luka dobil moznost (ker je tukaj vse bolj po kavbojsko) vozne z enim pravim safari dzipom iz verjetno petdesetih let, ki gre kamor hoces. Tina se je spet bala slonov in bila vesela, da nismo nasli levov, ker je bil dzip odprte sorte (ni stekla ali podobnega).
Sledil je obisk Shewula Mountain Campa (kjer sva bila tri dni edina gosta), okroglih hisk v pogorju Lembobo, ki predstavlja mejo med Swazilandom in Mozambikom, ki se nahajajo sred tradiconalnih Swazi vasic, kjer zivljenje poteka se zelo po starem. Tu sva sla na obisk k enem homesteadu (gospodinjstvu, ki je sestavljen iz vec hisk iz blata).
Samo malo o epidemiji AIDS-a, ki razsaja po teh koncih... Predvidevajo, da je okoli 40% odraslih okuzenih in da bo do leta 2010 cetrtina trenutno zivecih odraslih mrtvih. Podobno v okoliskih drzavah, ampak v malo manjsih razseznostih (razen v Botswani). Res je, da zadeva malo upada, ker so se ljudje organizirali, vzpostavili zastonj klinike za testiranje, pomagajo sirotam - specificno v 'najini' vasi najvec ena italjanska dobrodelna organizacija z lokalnim osebjem - ampak zadeva je vseeno strah in zalost vzbujajoca. Da pa vas tudi pri tej temi malo razvedrim... Ob cesti sva videla plakat, na katerem je pisalo: 'Sex is holy, have it with your housband and wife only.'
Bila sva tudi v (malo drugacni kot so nase) soli. Imajo lesene klopi in mize, ucbeniki so crnobeli, table zelo zdelane, nobenih dodatnih knjig, tv in podobno, ucenci disciplinirani. Ker uporabljajo palico? Pouk poteka v anglescini (samo, ko ucencem zmanjka kaksna beseda ucitelj razlozi v Seswatiju), zato vecina ljudi (razen najstarejsih in najmlajsih, ki (se) niso bili nikoli v soli) dokaj dobro obvlada anglesko.
MAPUTALAND oz. ELEPHANT COAST
Pred dvema dnevoma sva zapustila Swaziland in se odpeljala do Sondwana bay-a, kjer sva prezivela nekaj casa na plazi in jedla sladoled. Danes sva prispela v St. Lucio, kjer naj bi bilo ogromno povodnih konjev, krokodilov in podobnega. Bomo videli.
PA SE MALO NA SPLOSNO
HRANA
Mmmmm. Se vidi, da Luka tole pise, a ne? Tina se kar smeji.
Zrezki, zrezki, o krvavi zrezki. Tukaj so se bolj nori na zar kot v Avstraliji. Sicer mu recejo braai, ampak me to ni prevoc motilo. Cene so spodobne, zato vecino casa jeva zunaj (razen zajtrkov). Do sedaj je Luka kuhal enkrat, Tina pa nobenkrat (spet presenetljivo, a ne?).
Na zaru pecejo vse sorte, v to se ne bom spuscal.
Od bolj eksoticnih jedi pa sva zaenkrat jedla samo domaco hrano v tisti gorski vasici v Swazilandu, kjer sva dobila dve razlicni vecerji. Prva - spinaca (no ja, nekaj zelenega podobnega spinaci, ampak za razliko od spinace dobro), riz s fizolom, kuhano zelje, piscanec v kikirikijevi omaki. Druga - piscanec in klobase na zaru, pecen fizol, kao-spinaca, koruzni zdrob. Verjetno bi bilo dobro omeniti, da v teh vasicah jedi podobnih najinim ne jedo ravno vsak dan. Kolikor sva se pogovarjala, za zajtrk vecinoma jedo zdrob, za kosilo zdrob, za vecerjo pa zdrob (to tisti, ki si lahko privoscijo tri obroke na dan). Zalostno, ampak resnicno.
Tina hoce, da napisem, da sva del najine vecerje odstopila kuharici in pomocnikoma in da sem od 7 kosov piscanca jaz pojedel tri, Tina nic, oni pa vsak po enega. Klobase smo si razdelili bolj pravicno. Ne morem reci, da se pocutim krivega, ker se ne.
VOZNJA
Zanimiva. Krave sem ze omenil.
Drugace vozijo po levi, nekaj casa sem porabil, da sem se spet navadil sedeti na desni, sedaj pa kar gre. Ceste so razen nekaj izjem cudovite, bi se lahko tudi pri nas kaj naucili.
Cudna in malo manj cudna pravila: Ogromno krizisc ima stop znake na vseh sirih straneh - tudi ce je ena cesta ocitno stranska. Prednost pa ima tisti, ki je prvi pripeljal v krizisce. Najprej malo cudno, ampak po nekaj dnevih uporabe zelo koristno pravilo. Po uporabnosti nekako med nasimi krizisci in rondoji.
Ogromno cest ima odstavne pasove in ce se ti nekdo priblizuje od zadaj je navada, da se mu umaknes na odstavni pas, za kar se ti potem zahvali s stirimi zmaigavci, ti pa mu reces ni za kaj z dolgimi lucmi. Koristno, predvsem pri tovornjakih.
Omejive so izven mest vse od 80 do 120km/h s tem da jih nihce ne upostev, tako da se po vecini cest vsi vozijo okrog 120km/h. V naseljih 60.
Avto se je izkazal kot dober tudi za nekatere malo bolj off-road ceste. Se dobro, da je rent-a-car. Umazan je bolj kot moja Skoda in to po desetih dneh uporabe (znotraj in zunaj).
To bo zaenkrat to. Ce vas zanima kaj specificnega, posljite mail ali napisite komentear spodaj (ne vem pa, kdaj bo spet internet).
LP Tina in Luka
p.s. Temperature so super - cez dan do 30, ponoci ne manj kot 20.
No, pa zacnimo.
Kruger National Park
Iz Johhanesburga sva se najprej podala proti zgoraj omenjenem parku. Pot je najprej dolgocasna - avtocesta po ravnini - po kakih 300km pa postane zanimivo. Pokrajina zacne postajati podobna JV Avstraliji - grici polni zelenja, lepe reke, polno je krav in drugih domacih zivali, ki rade preckajo cesto, ne menec se za brnece posasti, ki svigajo mimo njih (ali mocno zavirajo, kot je bilo ze kar nekajkrat v najinem primeru). Aja voziva se s Toyoto Yaris (sedan). Malo je svoh, predvsam v kak hud hrib, ampak za dva je kar OK.
Preden sva se zapeljala do parka, sva dva dneva namenila vozenju po obrobju parka, kjer je bilo moc videti kar nekaj slapov (vseh si nisva ogledala, ker sma jih pol falila - pac, navigator ni najboljsi) - in baje tretji najvecji kanjon na svetu Blythe River Canyon. ZELO imopzantna zadeva, clovek kar ne more verjeti. Imela sva sreco in nesreco. Sreco, ker sva imela avto in sva do vseh razglednih tock itd. prisla pred hordami avtobusarjev, nesreco pa ker je bila vidljivost bolj tako tako. Se je pa vseeno splacalo videt.
Srecala sva enega avstralca, ki naju je prestrasil, da se je cel dan vozil po Krugerju pa je videl samo dve zirafi in enega slona. Zato sva v upanju, da bova lahko cimvec casa namenila raziskovanju parka odbrzela proti prvemu kampu - Letaba. Ta lezi nekako na sredini 350km (sever-jug) visokega in 60-100km (vzhod-zahod) sirokega parka. Najprej sva sicer nacrtovala, da bova park prevozila od severa do juga, ampak sva misel na to hitro opustila, saj je omejitev na cestah znotraj parka 50km/h (40km/h na makadamu). In dejansko imajo radarje in lovijo nedolzne in nic hudega slutece turiste. Res pa je, da na mesec zaradi prehitre voznje na vecna lovisca oddide vec sto se manj hudega slutecih zivali.
No do vrat v park (Orpen Gate) sva prispela zgodaj popoldan in ze prvih nekaj ur voznje do Letabe je bilo neverjetnih. Nacrtovala sva, da bo pot trajala eno uro, na koncu sva komaj ujela zapiranje vrat (kampi so seved obdani z bodeco zico in elelktriko) - pot je trajala skoraj stiri ure. Nenehno sva se ustavljala, rezala, smejala, cudila, obcudovala, se bala, kricala in tako naprej, slonom, zirafam, nojem, impalam, blue wildbeestom (ne vem prevoda - neka vrsta divje krave), zebram, sakalom, mongoosom (mesanca me veverico in kuno), opicam (predvsem babunom in vervet monkeyi), vevericam, dvem hijenam in njunim trem mladicem, levinji z mladicema, divjih prasicem (warthog), povodnim konjem, nyalam, bushbuckom (ne bom vec prevajal, kar ne znam), kudujem, elandom, waerbuckom, redbuckom, antilopam, bivolom, zelvi, vse sorte cudnim pticem, katerih imena so v eni knjigi, slonom, krokodilom, slonom, zirafam, zebram, slonom, zebram, zirafam, nilskim konjem, nosorogom itd.
Najbolj je zanimivo, ker se po parku lahko vozis sam, brez kaksnega spremstva in od zacetka sva bila cisto nora, ustavila sva se pri vsaki impali in jih slikarila. Ko pa se ustavis, se za in pred tabo ustavijo tudi drugi mimovozecise avti, ker hocejo videti, kaj si opazil(a). In te potem cudno gledajo, ko vidijo, da opazujes impalo (kar sva po pravici povedano pocela tudi midva po dveh dneh v parku, ko se je GLEJ, GLEJ, ZIRAFA!!!!!!! spremenilo v 'lej, se ena zirafa'.
Ceprav... So pa se vedno sloni. Ko pa tega zagledas na par metrov ti pa NIKOLI ni vseeno. Vsega skupaj sva jih ziher vidla preko 100, je pa bilo par res zanimivih t.j. agresivnih. Sloni so pravijo znani po t.i. 'charge-ih' (napadih) na ljudi in avomobile. Ti charg-i pa se locijo na 'fake' (lazne) in 'real' (prave). Problem je, da dokler te dejansko ne napade nihce ne ve ali je charge fake ali real. Enih par sva jih posteno ujezila (mogoce, ker je bil zraven mladic, neucakani Luka pa se jim je pripeljal na 5 metrov) in gume so skripale, sloni in Tina so se pa drli. Od takrat je Tino strah slonov.
Najbolj pa so naju mucili levi in nosorogi. Sicer sva videla zgoraj omenjeno levinjo in par mladicev, ateja pa ni bilo nikjer opaziti. Nosoroge sva staknila zadnji dan in zadnjo uro v parku, ko sva se ze poslavljala, ata lev pa se je uspesno skrival do konca.
Za opazovanje imas vec taktik. Ena je vozi se in glej skozi okno, druga pa parkiraj se blizue ene vode in glej skozi okno. Poskusila sva obe. Pri prvi po najinih izkusnjah vidis vec, pri drugi pa bolj podrobno (presenetljivo, a ne?).
Spala sva v kampih znotraj parka v rondavelih (okrogle hiske), jedla zvecer v kamp-restavracijah (dobro) in zjutraj v hiskah (skoraj povsod imajo toaster in ostalo potrebno za pripravo zajtrka).
SWAZILAND
Po dogodivscinah v Krugerju sva se preko mesta Barberton, kjer sva prespala in imajo enega najboljsih barov-pubov, kar sem jih videl (npr. kamin zraven plesisca), odpravila v Swaziland. Najprej so seveda bile procedure na meji, kjer moras vse opraviti pes (clovek vidi, kako smo v Evropi razvajeni), sledila pa je voznja do najprej Ezulwini valley, kjer sva mislila ostati kako noc. Pa naju ni prepricala in peljala sva se na cisti SV, do mesta Simunye. Tu sva si 'privoscila' oddih v enem country clubu, kjer nudijo bazen, tenis, squash, golf itd. Saj ne, da sva kaj od tega koristila, so pa bile sobe lepe in zajtrki obilni.
Tu sva obiskala se en nacionalni park, kjer sva si poblize (zelo dobesedno) ogledala bele nosoroge in dosti drugega ze zagoraj napisanega in spet upala na ata leva, ki pa se tudi tu ni hotel pokazati. Je pa Luka dobil moznost (ker je tukaj vse bolj po kavbojsko) vozne z enim pravim safari dzipom iz verjetno petdesetih let, ki gre kamor hoces. Tina se je spet bala slonov in bila vesela, da nismo nasli levov, ker je bil dzip odprte sorte (ni stekla ali podobnega).
Sledil je obisk Shewula Mountain Campa (kjer sva bila tri dni edina gosta), okroglih hisk v pogorju Lembobo, ki predstavlja mejo med Swazilandom in Mozambikom, ki se nahajajo sred tradiconalnih Swazi vasic, kjer zivljenje poteka se zelo po starem. Tu sva sla na obisk k enem homesteadu (gospodinjstvu, ki je sestavljen iz vec hisk iz blata).
Najvec casa smo preziveli v hiski z doma izdelanim pivom, kjer se vascani zbirajo vsako popoldne (vsako gospodinjstvo ima eno tako hisko in 'gostilna' je vsak dan pri drugi druzini) in pijejo in debatirajo.
Da je zadeva res pristna, sva videla, ko so prispele zenske vsaka z eno jupol kanto vode na glavi iz izvira priblizno 5km od bajt. Se bolj je bila pristna njihova zeja, saj je vsaka brez propblema zeksala nemajhne kolicine piva. Pristno je tudi dejstvo, da nimajo elektrike (tudi najna bajta je ni imela - sva se poblize sezanila s petrolejko) in pa predvsem dejstvo, da ogromno otrok ne hodi v solo. Veliko, ker starsi nimajo denarja za solnino (ki za srednjo solo stane cirka 350EUR na leto, zasluzek za tiste, ki imajo sluzbo, pa je nekje 80EUR na mesec), veliko pa zato, ker nimajo starsev, ki so umrli predvsem od AIDS-a.
Samo malo o epidemiji AIDS-a, ki razsaja po teh koncih... Predvidevajo, da je okoli 40% odraslih okuzenih in da bo do leta 2010 cetrtina trenutno zivecih odraslih mrtvih. Podobno v okoliskih drzavah, ampak v malo manjsih razseznostih (razen v Botswani). Res je, da zadeva malo upada, ker so se ljudje organizirali, vzpostavili zastonj klinike za testiranje, pomagajo sirotam - specificno v 'najini' vasi najvec ena italjanska dobrodelna organizacija z lokalnim osebjem - ampak zadeva je vseeno strah in zalost vzbujajoca. Da pa vas tudi pri tej temi malo razvedrim... Ob cesti sva videla plakat, na katerem je pisalo: 'Sex is holy, have it with your housband and wife only.'
Bila sva tudi v (malo drugacni kot so nase) soli. Imajo lesene klopi in mize, ucbeniki so crnobeli, table zelo zdelane, nobenih dodatnih knjig, tv in podobno, ucenci disciplinirani. Ker uporabljajo palico? Pouk poteka v anglescini (samo, ko ucencem zmanjka kaksna beseda ucitelj razlozi v Seswatiju), zato vecina ljudi (razen najstarejsih in najmlajsih, ki (se) niso bili nikoli v soli) dokaj dobro obvlada anglesko.
MAPUTALAND oz. ELEPHANT COAST
Pred dvema dnevoma sva zapustila Swaziland in se odpeljala do Sondwana bay-a, kjer sva prezivela nekaj casa na plazi in jedla sladoled. Danes sva prispela v St. Lucio, kjer naj bi bilo ogromno povodnih konjev, krokodilov in podobnega. Bomo videli.
PA SE MALO NA SPLOSNO
HRANA
Mmmmm. Se vidi, da Luka tole pise, a ne? Tina se kar smeji.
Zrezki, zrezki, o krvavi zrezki. Tukaj so se bolj nori na zar kot v Avstraliji. Sicer mu recejo braai, ampak me to ni prevoc motilo. Cene so spodobne, zato vecino casa jeva zunaj (razen zajtrkov). Do sedaj je Luka kuhal enkrat, Tina pa nobenkrat (spet presenetljivo, a ne?).
Na zaru pecejo vse sorte, v to se ne bom spuscal.
Od bolj eksoticnih jedi pa sva zaenkrat jedla samo domaco hrano v tisti gorski vasici v Swazilandu, kjer sva dobila dve razlicni vecerji. Prva - spinaca (no ja, nekaj zelenega podobnega spinaci, ampak za razliko od spinace dobro), riz s fizolom, kuhano zelje, piscanec v kikirikijevi omaki. Druga - piscanec in klobase na zaru, pecen fizol, kao-spinaca, koruzni zdrob. Verjetno bi bilo dobro omeniti, da v teh vasicah jedi podobnih najinim ne jedo ravno vsak dan. Kolikor sva se pogovarjala, za zajtrk vecinoma jedo zdrob, za kosilo zdrob, za vecerjo pa zdrob (to tisti, ki si lahko privoscijo tri obroke na dan). Zalostno, ampak resnicno.
Tina hoce, da napisem, da sva del najine vecerje odstopila kuharici in pomocnikoma in da sem od 7 kosov piscanca jaz pojedel tri, Tina nic, oni pa vsak po enega. Klobase smo si razdelili bolj pravicno. Ne morem reci, da se pocutim krivega, ker se ne.
VOZNJA
Zanimiva. Krave sem ze omenil.
Drugace vozijo po levi, nekaj casa sem porabil, da sem se spet navadil sedeti na desni, sedaj pa kar gre. Ceste so razen nekaj izjem cudovite, bi se lahko tudi pri nas kaj naucili.
Cudna in malo manj cudna pravila: Ogromno krizisc ima stop znake na vseh sirih straneh - tudi ce je ena cesta ocitno stranska. Prednost pa ima tisti, ki je prvi pripeljal v krizisce. Najprej malo cudno, ampak po nekaj dnevih uporabe zelo koristno pravilo. Po uporabnosti nekako med nasimi krizisci in rondoji.
Ogromno cest ima odstavne pasove in ce se ti nekdo priblizuje od zadaj je navada, da se mu umaknes na odstavni pas, za kar se ti potem zahvali s stirimi zmaigavci, ti pa mu reces ni za kaj z dolgimi lucmi. Koristno, predvsem pri tovornjakih.
Omejive so izven mest vse od 80 do 120km/h s tem da jih nihce ne upostev, tako da se po vecini cest vsi vozijo okrog 120km/h. V naseljih 60.
Avto se je izkazal kot dober tudi za nekatere malo bolj off-road ceste. Se dobro, da je rent-a-car. Umazan je bolj kot moja Skoda in to po desetih dneh uporabe (znotraj in zunaj).
To bo zaenkrat to. Ce vas zanima kaj specificnega, posljite mail ali napisite komentear spodaj (ne vem pa, kdaj bo spet internet).
LP Tina in Luka
p.s. Temperature so super - cez dan do 30, ponoci ne manj kot 20.
