hik!
veliko pijace (predvsem pira), sla sva k masi, bozicno kosilo pri kirtonovih,
hik!
potepanje po perthu, shopping (tina), hik (luka)
Jutri greva 'Down South' kot domacini pravijo najbolj jugozahodnemu predelu Avstralije, v mestece Dunsborough, kjer bova pricakala novo leto. Domacini so pripravili vse sorte aktivnosti (alternativni glasbeni festival, obisk baje dobrih vinarn, ribarjenje, plaza ipd.). Aja, pa alkohol. Sem ze cisto pozabil, kako mahnjeni so avstralci, ko gre za alkohol.
Nazaj v Perth pridema cez en teden, porocilo sledi.
Aja, dobila sva nalogo - skuhati kaj slovenskega. Ce imate kak predlog (po moznosti z receptom) ga prosim objavite pod komentarji ali pa posljite na mail. Hvala vnaprej.
Srecno novo leto!
Tina in Luka
Wednesday, December 28, 2005
Thursday, December 22, 2005
Pekel
Lep pozdrav iz Alice Springsa, zadnje dni bolj znanega kot Pekel. A vec o tem kasneje...
Flinders Ranges
Po zadnjem oglasanju sva se najprej ustavila v Quornu, mestecu na jugu pogorja Flinders Ranges. Dosti o mestu povejo ze imena njegovih ulic - First, Second, Third in Fourth Street. Ja 'mestece' je veliko 4x4 ulice, nekako 1x1km. Ob prihodu sva ugotovila, da bodo od sedaj vremenske razmere malo drugacne, kot na jugu - termometer je kazal 35 stopinj.
Tu sva prezivela naslednja dva dni, eden od teh je prinesel odnevemkod cel dan oblakov in dezja in prijetno se je ohladilo tako da sva dosti pocivala, drugega pa sva namenila izletu v zgoraj omenjeno pogorje. Imela sva dve moznosti - ali t.i. trekking ali pa voznjo po zanimivih soteskah. Uganite katero sva izbrala?
No, ta voznja naju je peljala po osrcju tega pogorja skozi, vsaj kot so nama povedali domacini, dve najlepsi soteski. Mali problem je bil, da so vse te ceste makadam, rent-a-car pa nama je voznjo po le-tem prepovedal, ampak malo sva zamizala pa je slo...
Srecala sva prve emuje, kengurujev in papig pa ze tako toliko, da jih ne stejeva vec. Je clovek kar sokiran, ko ugotovi, kako velike ptice so to in 'dve jajci na oko' dobi povsem nov pomen.
Soteski sta bili res zanimivi, makadam se je spremenil v ... hmmm ... potok. Vozis se dejansko po strugi potoka, ker so levo in desno stene. Na sreco je trenutno ta potok (reka?) bolj suh, tako da vecjih tezav ni bilo, ne bi pa imel nic proti kakemu dzipu, ker sva se vozila kot po (emujevih) jajcih.
Quorn -> Coober Pedy -> Marla
Naslednji dan je sledila najdaljsa enodnevna pot - skoraj 900km skoraj ravnih cest. Rekord, kar nama je ratalo izmerit, je bil 50km dolg odsek ravnce ceste. Tina je seveda veselo spala na zadnjih sedezih, jaz pa sem se vsake par minut predramil in popravil smer voznje. Pokrajina je skoraj ves cas ista - rdec pesek in grmicevje. So pa tudi zanimivosti - npr. slana jezera ob poti. Do enega sva celo sla pes ob postanku in ugotovila, da ga uporabljajo za testiranje novih letalskih bomb, na katerih je mozno da sva stala (baje ne eksplodirajo vse), opozarjali pa so tudi na nevarnost laserjev??? Jezera pa so res slana - sama sol, voda je samo ce in ko zelo dezuje.
Ustavila sva se tudi v zelo zanimivem mestecu Coober Pedy, prestolnici avstralskega opala. Baje tu izkopljejo preko 85% svetovnega opala, kar je v mesto pripeljalo ogromno raznoraznih ljudi. Zgleda nekako kot povrsina lune z par hisami in ogromno krtinami (izkopi), ker vecina ljudi zivi pod zemljo. Zgoraj je prevroce. Baje so enkrat 11 dni zapored imeli 56 stopinj. Ponoci pa tudi ni prijetno - najnizja izmerjena temperatura je bila 2 stopinji (snega nimajo). Sla sva na ogled podzemnega stanovanja in 'rudnika' pod stanovanjem. Vodicka pravi, da tukaj zivi cca. 18 Slovencev, zagotovo pa mora biti dosti Hrvatov, ker te na vhodu v mesto pricaka Hrvatski Dom s sahovnico na strehi, in pa Srbov, ker imajo tudi podzemno ortodoksno cerkev. Zanimivo se mi je zdelo, da juznoavstralska vlada pravi, da je v mestu 3200 ljudi, federalna da jih je 2300, posto pobira 5000 ljudi, davcni urad pa o ljudeh v tem kraju nima podatkov oz. pravi, da jih ni (beri, nihce ne placuje davkov). Ce zeli kdo izginiti z oblicja zemlje (dobesedno), je tole dobro mesto za to. Zemlja je dost poceni, tako da to ni problem, da si izkopljes stirisobno stanovanje pa te stane (razen, ce kopljes na roke) okoli $4000, kar je cca. 600.000 SIT. Pol pa lahko tako stanovanje (hiso?) prodas za okoli $50.000 (ce ga hoce kdo kupit seveda).
Proti veceru sva prispela v Marlo, kraj z bencinsko, restavracijo, trgovino in motelom v enem kompleksu. Tu se je pa izkazalo, da ni slabo, ce imas rad pse. Od vecerje mi je ostala kost in pred restavracijo sem opazil starejso zensko s psom in sem mu nesel kost. Z Elizabeth sem se malo zaklepetal in izkazalo se je, da je medicinska sestra v aboriginski skupnosti kako uro voznje od Marle. Pridruzila sta se nama se Tina in Steve, medicinski brat v omenjeni skupnosti, in dokaj hitro smo bili vsi v rozicah. Tina se je prav prikupno smejala in anglescina ji je sla kot po maslu. Pardon, kot po pivu. Sledilo je povabilo v omenjeno skupnost, ampak ker je to zelo obcutljivo, sva lahko sla samo v njihovo umetnisko delavnico, kjer sva kupila par slik in si ogledala ostale. Imajo res nore stvari, morte videt.
Z domacini se na zalost ne smes pogovarjati, ne smes hodit po njihovem naselju itd. No, saj ni kaj za videt, sva pa na poti do delavnice opazila, da ne zivijo v nic kaj zavidljivih razmerah. Najvecji problem je baje snifanje bencina, ki so ga aboriginom predstavili (kdo drug) ameriski piloti med drugo svetovno vojno. Sicer se je problem po vpeljavi neosvincenega bencina malo zmanjsal (najvec skode je delal svinec v bencinu), je pa stiuacija se vedno vse prej kot roznata. Najbolj zanimivo se mi je zdelo, da na obmocju velikem priblizno za 20 Slovenij zivi okoli 3000 ljudi. Prostor pa imajo.
Marla -> Uluru
Pot do Uluruja (monolit sredi puscave) je bila podobna (enaka?) kot prej, pesek in grmovje. Pa kak povozen kenguru ali dva.
Pol se je pa zacelo. Ko sva prispela, je bilo 40 stopinj. V naslednjih dneh pa se je (in se se vedno) samo stopnjevalo. Pri teh temperaturah se gagat ne mores. Klima je zakon, tako v avtu kot v sobi. Tistim, ki ga boste obiskali v juliju bo verjetno dosti lazje, midva pa sva morala malo spremeniti plane. Prej sva planirala malo vec hoje in manj pocivanja, ampak se kar hitro navadis. Ob 9h zjutraj gre zivo srebro nad 39 stopinj in hoja ali kaj podobnega je cisti mazohizem. Zato sva vstala ob 5ih in po ogledu soncnega vzhoda pri Uluruju prehodila Kata Tjute (gruca monlitov cca. 50km od Uluruja) - 10km dolg sprehod med 500m visokimi skalami. Pol pa v sobo, da se malo ohladis in za bazen do soncnega zahoda. Tud ni slabo, Tina je prav uzivala, za mene pa je se vseen bilo prevroce.
Aja, tud plezat nisva sla na Uluru, 'ker spostujeva njihovo tradicijo,' kot pravi Tina. Lokalni Aborigini (Anaangu) namrec ne zelijo, da plezas na njihovo sveto skalo, ker ... se ne spomnim tocno zakaj. Pravi razlog pa je bil, da bi Tina stisnila rep med noge, ce bi ga imela, ko je enkrat zagledala strmino, ki bi jo bilo treba prehoditi. 'Ne, ne, spostujem tradicijo!', se oglasa z leve. Seveda.
Jaz pa sem gor ze tako splezal in nisem cutil pretirane zelje po sopihanju, ki se ga se cisto predobro spomnim. Je pa gori zelo lepo, ce bo kdo vandral po teh koncih.
Kings Canyon
Priblizno 500km od Uluruja je lezala najina naslednja postaja. Sva bila malo razocarana, moram priznat. Najprej oderuske cene (15.000 SIT za sobo, obcutno najdrazja na potovanju), pa malo je vse skupaj zapusceno, kuhinja nima posod itd. Pa se bolj vroce je kot pri Uluruju. Se sreca, da so imeli bazen :)
Zaradi vrocine (in ker sva prepozno vstala in ker nimava primerne obutve in ker nimava kape in ker sva lena) sva izbrala krajsi pohod po sredini kanjona, ki pa je vseeno bil dosti zanimiv. Veliko zelenja, razlicnih zivali, pa impozanten kanjon. Daljsi pohod namrec traja 3-4 ure in pri 40+ stopinjah moras biti res malo pritisnjen, da si privoscis tako potepanje (kar pa ne pomeni, da ljudje niso sli naokrog). Na poti najdes t.i. skatle za nujno pomoc - radijsko povezavo z rangerji, ki pridejo na pomoc, ce koga kap ali pa kam pade.
Alice Springs
Vceraj (sreda) sva prispela v Alice, kjer niso temperature nic boljse (danes je 41 stopinj v senci, za jutri napovedujejo 42) in bolj polezujeva kot kaj drugega. Za bazenom seveda. No ja, za shopping sva si vzela nekaj casa, ampak tudi Tina ni zdrzala vec kot tri ure. Meni pa obicajna taktika (cik in knjiga/casopis pred trgovino) tudi ni delovala, ker se ti pri 40 stopinjah se kadit ne da. Pa sem bil mal tecn :)
Jutri bova verjetno poskusila malo pretrgati to lenarjenje in boma sla se na zadnji roadtrip v tem delu potovanja - baje je voznja do nekega kraja 130km zahodno od tu dost zanimiva.
Zdajle pa si greva delat vecerjo. Aja, vecino casa si kuhava sama, tu in tam pa si privosciva tudi kako pico ali pa zrezek v restavracijah. V trgovinah so cene dokaj normalne, v restavracijah pa obcutno drazje kot pri nas, predvsem pijaca (pivo od 600 SIT naprej).
V soboto letiva v Perth, da vas ne bo skrbelo, ce se nekaj casa ne oglasiva - so napovedali, da naju caka ze dokaj velika zaloga alkohola za zauzit pa ne vem, kako bo potem s pisanjem...
Vsem skupaj vesele in alkohola polne praznike, najini zgleda bodo.
T&L
Flinders Ranges
Po zadnjem oglasanju sva se najprej ustavila v Quornu, mestecu na jugu pogorja Flinders Ranges. Dosti o mestu povejo ze imena njegovih ulic - First, Second, Third in Fourth Street. Ja 'mestece' je veliko 4x4 ulice, nekako 1x1km. Ob prihodu sva ugotovila, da bodo od sedaj vremenske razmere malo drugacne, kot na jugu - termometer je kazal 35 stopinj.
Tu sva prezivela naslednja dva dni, eden od teh je prinesel odnevemkod cel dan oblakov in dezja in prijetno se je ohladilo tako da sva dosti pocivala, drugega pa sva namenila izletu v zgoraj omenjeno pogorje. Imela sva dve moznosti - ali t.i. trekking ali pa voznjo po zanimivih soteskah. Uganite katero sva izbrala?
No, ta voznja naju je peljala po osrcju tega pogorja skozi, vsaj kot so nama povedali domacini, dve najlepsi soteski. Mali problem je bil, da so vse te ceste makadam, rent-a-car pa nama je voznjo po le-tem prepovedal, ampak malo sva zamizala pa je slo...
Srecala sva prve emuje, kengurujev in papig pa ze tako toliko, da jih ne stejeva vec. Je clovek kar sokiran, ko ugotovi, kako velike ptice so to in 'dve jajci na oko' dobi povsem nov pomen.
Soteski sta bili res zanimivi, makadam se je spremenil v ... hmmm ... potok. Vozis se dejansko po strugi potoka, ker so levo in desno stene. Na sreco je trenutno ta potok (reka?) bolj suh, tako da vecjih tezav ni bilo, ne bi pa imel nic proti kakemu dzipu, ker sva se vozila kot po (emujevih) jajcih.
Quorn -> Coober Pedy -> Marla
Naslednji dan je sledila najdaljsa enodnevna pot - skoraj 900km skoraj ravnih cest. Rekord, kar nama je ratalo izmerit, je bil 50km dolg odsek ravnce ceste. Tina je seveda veselo spala na zadnjih sedezih, jaz pa sem se vsake par minut predramil in popravil smer voznje. Pokrajina je skoraj ves cas ista - rdec pesek in grmicevje. So pa tudi zanimivosti - npr. slana jezera ob poti. Do enega sva celo sla pes ob postanku in ugotovila, da ga uporabljajo za testiranje novih letalskih bomb, na katerih je mozno da sva stala (baje ne eksplodirajo vse), opozarjali pa so tudi na nevarnost laserjev??? Jezera pa so res slana - sama sol, voda je samo ce in ko zelo dezuje.
Ustavila sva se tudi v zelo zanimivem mestecu Coober Pedy, prestolnici avstralskega opala. Baje tu izkopljejo preko 85% svetovnega opala, kar je v mesto pripeljalo ogromno raznoraznih ljudi. Zgleda nekako kot povrsina lune z par hisami in ogromno krtinami (izkopi), ker vecina ljudi zivi pod zemljo. Zgoraj je prevroce. Baje so enkrat 11 dni zapored imeli 56 stopinj. Ponoci pa tudi ni prijetno - najnizja izmerjena temperatura je bila 2 stopinji (snega nimajo). Sla sva na ogled podzemnega stanovanja in 'rudnika' pod stanovanjem. Vodicka pravi, da tukaj zivi cca. 18 Slovencev, zagotovo pa mora biti dosti Hrvatov, ker te na vhodu v mesto pricaka Hrvatski Dom s sahovnico na strehi, in pa Srbov, ker imajo tudi podzemno ortodoksno cerkev. Zanimivo se mi je zdelo, da juznoavstralska vlada pravi, da je v mestu 3200 ljudi, federalna da jih je 2300, posto pobira 5000 ljudi, davcni urad pa o ljudeh v tem kraju nima podatkov oz. pravi, da jih ni (beri, nihce ne placuje davkov). Ce zeli kdo izginiti z oblicja zemlje (dobesedno), je tole dobro mesto za to. Zemlja je dost poceni, tako da to ni problem, da si izkopljes stirisobno stanovanje pa te stane (razen, ce kopljes na roke) okoli $4000, kar je cca. 600.000 SIT. Pol pa lahko tako stanovanje (hiso?) prodas za okoli $50.000 (ce ga hoce kdo kupit seveda).
Proti veceru sva prispela v Marlo, kraj z bencinsko, restavracijo, trgovino in motelom v enem kompleksu. Tu se je pa izkazalo, da ni slabo, ce imas rad pse. Od vecerje mi je ostala kost in pred restavracijo sem opazil starejso zensko s psom in sem mu nesel kost. Z Elizabeth sem se malo zaklepetal in izkazalo se je, da je medicinska sestra v aboriginski skupnosti kako uro voznje od Marle. Pridruzila sta se nama se Tina in Steve, medicinski brat v omenjeni skupnosti, in dokaj hitro smo bili vsi v rozicah. Tina se je prav prikupno smejala in anglescina ji je sla kot po maslu. Pardon, kot po pivu. Sledilo je povabilo v omenjeno skupnost, ampak ker je to zelo obcutljivo, sva lahko sla samo v njihovo umetnisko delavnico, kjer sva kupila par slik in si ogledala ostale. Imajo res nore stvari, morte videt.
Z domacini se na zalost ne smes pogovarjati, ne smes hodit po njihovem naselju itd. No, saj ni kaj za videt, sva pa na poti do delavnice opazila, da ne zivijo v nic kaj zavidljivih razmerah. Najvecji problem je baje snifanje bencina, ki so ga aboriginom predstavili (kdo drug) ameriski piloti med drugo svetovno vojno. Sicer se je problem po vpeljavi neosvincenega bencina malo zmanjsal (najvec skode je delal svinec v bencinu), je pa stiuacija se vedno vse prej kot roznata. Najbolj zanimivo se mi je zdelo, da na obmocju velikem priblizno za 20 Slovenij zivi okoli 3000 ljudi. Prostor pa imajo.
Marla -> Uluru
Pot do Uluruja (monolit sredi puscave) je bila podobna (enaka?) kot prej, pesek in grmovje. Pa kak povozen kenguru ali dva.
Pol se je pa zacelo. Ko sva prispela, je bilo 40 stopinj. V naslednjih dneh pa se je (in se se vedno) samo stopnjevalo. Pri teh temperaturah se gagat ne mores. Klima je zakon, tako v avtu kot v sobi. Tistim, ki ga boste obiskali v juliju bo verjetno dosti lazje, midva pa sva morala malo spremeniti plane. Prej sva planirala malo vec hoje in manj pocivanja, ampak se kar hitro navadis. Ob 9h zjutraj gre zivo srebro nad 39 stopinj in hoja ali kaj podobnega je cisti mazohizem. Zato sva vstala ob 5ih in po ogledu soncnega vzhoda pri Uluruju prehodila Kata Tjute (gruca monlitov cca. 50km od Uluruja) - 10km dolg sprehod med 500m visokimi skalami. Pol pa v sobo, da se malo ohladis in za bazen do soncnega zahoda. Tud ni slabo, Tina je prav uzivala, za mene pa je se vseen bilo prevroce.
Aja, tud plezat nisva sla na Uluru, 'ker spostujeva njihovo tradicijo,' kot pravi Tina. Lokalni Aborigini (Anaangu) namrec ne zelijo, da plezas na njihovo sveto skalo, ker ... se ne spomnim tocno zakaj. Pravi razlog pa je bil, da bi Tina stisnila rep med noge, ce bi ga imela, ko je enkrat zagledala strmino, ki bi jo bilo treba prehoditi. 'Ne, ne, spostujem tradicijo!', se oglasa z leve. Seveda.
Jaz pa sem gor ze tako splezal in nisem cutil pretirane zelje po sopihanju, ki se ga se cisto predobro spomnim. Je pa gori zelo lepo, ce bo kdo vandral po teh koncih.
Kings Canyon
Priblizno 500km od Uluruja je lezala najina naslednja postaja. Sva bila malo razocarana, moram priznat. Najprej oderuske cene (15.000 SIT za sobo, obcutno najdrazja na potovanju), pa malo je vse skupaj zapusceno, kuhinja nima posod itd. Pa se bolj vroce je kot pri Uluruju. Se sreca, da so imeli bazen :)
Zaradi vrocine (in ker sva prepozno vstala in ker nimava primerne obutve in ker nimava kape in ker sva lena) sva izbrala krajsi pohod po sredini kanjona, ki pa je vseeno bil dosti zanimiv. Veliko zelenja, razlicnih zivali, pa impozanten kanjon. Daljsi pohod namrec traja 3-4 ure in pri 40+ stopinjah moras biti res malo pritisnjen, da si privoscis tako potepanje (kar pa ne pomeni, da ljudje niso sli naokrog). Na poti najdes t.i. skatle za nujno pomoc - radijsko povezavo z rangerji, ki pridejo na pomoc, ce koga kap ali pa kam pade.
Alice Springs
Vceraj (sreda) sva prispela v Alice, kjer niso temperature nic boljse (danes je 41 stopinj v senci, za jutri napovedujejo 42) in bolj polezujeva kot kaj drugega. Za bazenom seveda. No ja, za shopping sva si vzela nekaj casa, ampak tudi Tina ni zdrzala vec kot tri ure. Meni pa obicajna taktika (cik in knjiga/casopis pred trgovino) tudi ni delovala, ker se ti pri 40 stopinjah se kadit ne da. Pa sem bil mal tecn :)
Jutri bova verjetno poskusila malo pretrgati to lenarjenje in boma sla se na zadnji roadtrip v tem delu potovanja - baje je voznja do nekega kraja 130km zahodno od tu dost zanimiva.
Zdajle pa si greva delat vecerjo. Aja, vecino casa si kuhava sama, tu in tam pa si privosciva tudi kako pico ali pa zrezek v restavracijah. V trgovinah so cene dokaj normalne, v restavracijah pa obcutno drazje kot pri nas, predvsem pijaca (pivo od 600 SIT naprej).
V soboto letiva v Perth, da vas ne bo skrbelo, ce se nekaj casa ne oglasiva - so napovedali, da naju caka ze dokaj velika zaloga alkohola za zauzit pa ne vem, kako bo potem s pisanjem...
Vsem skupaj vesele in alkohola polne praznike, najini zgleda bodo.
T&L
Wednesday, December 14, 2005
Great Ocean Road, Grampians
Lep pozdrav iz Barrija, mesteca sredi nicesar.
Po zadnjem javljanju sva do konca prevozila Great Ocean Road in si ogledala Otway rain forest ter se odpravila proti Grampians-om, pogorju v osrcju Victorije.
Kar se tice GOR, neverjetno. Cel dan poln nasmehov, vsak ovinek bolj zanimiv kot prejsnji. Najbolj znamenita tocka so skale, ki jih je erozija vode in vetra locila od obale in jih imenujejo 12 apostolov (ceprav jih je sedaj samo se osem - stirje so se podrli; eden pred par meseci). Boste videli na slikah, ko se prikopljema do hitrejsega interneta (najverjetneje ne letos).
Druga zanimiva stvar na tej poti pa je Otway nacionalni park. Tukaj sva nasla hladni dezevni gozd, ki raste nemoten se iz casov Gondvane. Ogromna drevesa. Ogromna praprot. Ogromno zivali. Morte videt slike :)
Naslednja postaja so bili, kot ze povedano, Grampiansi. Dokaj spokojno mesto, kjer sta do prihoda belih parazitov v sozitju zivela dva Koori (politicno korektni termin za aborigine) plemena. Glede nastanka pogorja krozita dve zgodbi. Kooriji pravijo, da jih je ustvaril ogromen emu, ki je lovil pozresnega vrana, ker mu je ta hotel pojesti jajce. Vran se je skrival po razpokah v skalah, emu pa je sekal skale in s tem ustvarjal doline in reke. Druga pa pravi, da je prislo do podrivanja ene tektonske plosce pod drugo, kar je dvignilo iz peska sestavljno pogorje. Meni je bolj zanimiva prva.
V tem 'pogorju' (avstralci vsaki vzpetini nad 20m pravijo hrib) sva prezivela dva dni in pohajkovala in pocivala. Neverjetno je, koliko je tu kengurujev in kakadujev. Sedaj kengurujev nimava vec prestetih (razen povozenih - teh je do sedaj 19), tu so bili zelo krotki, pustijo, da se priblizas na 10m (blizje nisva upala). Kakduji so pa najprej zanimivi, potem pa postanejo ze dost tecni. Kakatu, kakatu, kakatu.
Tina me preganja, morama na pot, ce hocem do teme pridet do Flinders Ranges. Na brzino se - vceraj so nama na meji med Victorijo in Juzno Avstralijo pobrali tricetrt vecerje. Vso zelenjavo in sadje. So pa pustili zrezek ;) Karantene zaradi prenasanja bolezni iz ene drzave v drugo.
Pa pot vceraj je bila tudi zelo 'zanimiva'. 18km ravne ceste, rahel lev ovinek, 6km ravne ceste, rahel lev ovinek, 14km ravne ceste, rahel desni ovink, 22 km ravne ceste ... Vmes pa se par ovinkov in po 1-3 km ravnine. Sem se prav lepo naspal.
Ves cas pa te spremlja eno samo ogromno psenicno polje. Cca 300km eno samo psenicno polje, prekinjeno s kakim mestom ali dvema. Kdo to vse obdeluje...
OK. Zdej pa res morma sibat.
lp, tina in luka
p.s. mail tule ne dela, ce ste slucajno kaj pisal...
Po zadnjem javljanju sva do konca prevozila Great Ocean Road in si ogledala Otway rain forest ter se odpravila proti Grampians-om, pogorju v osrcju Victorije.
Kar se tice GOR, neverjetno. Cel dan poln nasmehov, vsak ovinek bolj zanimiv kot prejsnji. Najbolj znamenita tocka so skale, ki jih je erozija vode in vetra locila od obale in jih imenujejo 12 apostolov (ceprav jih je sedaj samo se osem - stirje so se podrli; eden pred par meseci). Boste videli na slikah, ko se prikopljema do hitrejsega interneta (najverjetneje ne letos).
Druga zanimiva stvar na tej poti pa je Otway nacionalni park. Tukaj sva nasla hladni dezevni gozd, ki raste nemoten se iz casov Gondvane. Ogromna drevesa. Ogromna praprot. Ogromno zivali. Morte videt slike :)
Naslednja postaja so bili, kot ze povedano, Grampiansi. Dokaj spokojno mesto, kjer sta do prihoda belih parazitov v sozitju zivela dva Koori (politicno korektni termin za aborigine) plemena. Glede nastanka pogorja krozita dve zgodbi. Kooriji pravijo, da jih je ustvaril ogromen emu, ki je lovil pozresnega vrana, ker mu je ta hotel pojesti jajce. Vran se je skrival po razpokah v skalah, emu pa je sekal skale in s tem ustvarjal doline in reke. Druga pa pravi, da je prislo do podrivanja ene tektonske plosce pod drugo, kar je dvignilo iz peska sestavljno pogorje. Meni je bolj zanimiva prva.
V tem 'pogorju' (avstralci vsaki vzpetini nad 20m pravijo hrib) sva prezivela dva dni in pohajkovala in pocivala. Neverjetno je, koliko je tu kengurujev in kakadujev. Sedaj kengurujev nimava vec prestetih (razen povozenih - teh je do sedaj 19), tu so bili zelo krotki, pustijo, da se priblizas na 10m (blizje nisva upala). Kakduji so pa najprej zanimivi, potem pa postanejo ze dost tecni. Kakatu, kakatu, kakatu.
Tina me preganja, morama na pot, ce hocem do teme pridet do Flinders Ranges. Na brzino se - vceraj so nama na meji med Victorijo in Juzno Avstralijo pobrali tricetrt vecerje. Vso zelenjavo in sadje. So pa pustili zrezek ;) Karantene zaradi prenasanja bolezni iz ene drzave v drugo.
Pa pot vceraj je bila tudi zelo 'zanimiva'. 18km ravne ceste, rahel lev ovinek, 6km ravne ceste, rahel lev ovinek, 14km ravne ceste, rahel desni ovink, 22 km ravne ceste ... Vmes pa se par ovinkov in po 1-3 km ravnine. Sem se prav lepo naspal.
Ves cas pa te spremlja eno samo ogromno psenicno polje. Cca 300km eno samo psenicno polje, prekinjeno s kakim mestom ali dvema. Kdo to vse obdeluje...
OK. Zdej pa res morma sibat.
lp, tina in luka
p.s. mail tule ne dela, ce ste slucajno kaj pisal...
Saturday, December 10, 2005
Roadtrip
Najprej eno opravicilo, ker se tako dolgo nisma javila (sva slisala, da ste ze skoraj aktivirali Interpol). Razlog je preprost. Ni se nama dalo. (Tina si je pravkar izmislila boljsi izgovor - 'bila sva izven civilizacije').
Kakorkolizepac, sledi kratek opis potovanja do sedaj.
V Sydneyu sva si poleg opisanega ogledala tudi Kraljevske Botanicne Vrtove, kjer so se nama najbolj v spomin vtisnili netopirji (ja, Uros, vem da niso rastline), no ja, Avstralci jim pravijo 'letece lisice' - flying foxes.
Zgledajo takole:
Pa tudi razgled iz vrtov ni slab.
Pa se slika Sydneya ponoci iz strehe/terase hostla.
Kakorkolizepac, sledi kratek opis potovanja do sedaj.
V Sydneyu sva si poleg opisanega ogledala tudi Kraljevske Botanicne Vrtove, kjer so se nama najbolj v spomin vtisnili netopirji (ja, Uros, vem da niso rastline), no ja, Avstralci jim pravijo 'letece lisice' - flying foxes.
Zgledajo takole:
Pa tudi razgled iz vrtov ni slab.
Pa se slika Sydneya ponoci iz strehe/terase hostla.
Na jug!
V torek sva si sposodila avto in se po narobe strani ceste odpravila proti jugu. Tino je malo skrbelo, jaz pa sem na zunaj deloval flegma. Sem pa imel potne roke. Drugace res ni panike, ampak Sydeny je velemesto in je voznja po njem dokaj adrenalinska.
Od torka naprej pa sva se potepala predvsem po New South Walesu (zvezna drzava, katere glavno mesto je Sydney) in Victori (Melbourne), kjer se nahajava zdaj. Dokaj hitro je padla odlocitev, da se bova odrekla ogledom glavnih mest (Canberra, Melbourne), ker naju je narava cisto ocarala in sva bila ze eden drugemu dolgocasna z nenehnim 'a ni tole lepo?', 'levo!, levo!', ipd.
Po parih postankih, kot je bila npr. tale plaza
sva prispela v Naroomo, priblizno 250km juzno od Sydneya, kjer sva tudi prvic prespala. Nocnega zivljenja na zalost (ali pa sreco) ne uzivava veliko, ker sva po celodnevnih voznjah popolnoma zbita. Naslednji dan je sledil izlet v Eden (raj), kjer so pred sto in vec leti ziveli kitolovci in kjer se je razvila ena najbolj nenavadnih simbioz. Tukaj je namrec edini znani primer sodelovanja med orkami (kiti ubijalci) in ljudmi. Ko so kiti grbavci plavali mimo luke, je glavni kit Tom prisel pred pomol in zacel skakati gor in dol, dokler niso kitolovci poskakali v svoje ladje in se odpravili za njim. Tacas je preostali so preostale orke v luko preglnale kite grbavce in jim preprecile izhod in potop. Ljudje so grbavce pobili, jih oznacili z bojo in jih potem prepustili orkam, ki so pojedle samo jezik in licnice - za njih baje poslastica. No ja, 'samo'. Jezik kita grbavca tehta do 4 tone. Nato so ljudje pospravili ostalo.
Tole je Tomovo okostje.
Tole je Tomovo okostje.
Sledil je izlet v avstralske Alpe - Snowy Mountains. Alpe jim verjetno recejo samo zato, ker je tam sneg - drugace to pogorje (hribovje?) z Alpami nima veliko skupnega. Naivno sva bila prepricana, da bova tam prezivela par dni in pohajkovala po zanimivih hribih in dolinah, ampak sta naju dokaj kmalu streznila dva faktorja - temperatura in veter. Peljala sva se do najvisjega prelaza v Avstraliji (Charlote's Pass - 1900m in drobiz), stopila iz avta in skoraj naju je odpihnilo. In to pri sedmih stopinjah. Midva pa seveda v kratkih rokavih in kratkih hlacah, cemur so se mimoidoci zimsko opremljeni planinci privoscljivo smejali. Malo sva sicer poskusila, ampak noc sva ze prezivela na toplem, za obalo.
Je pa pokrajina zelo zanimiva.
Mogoce kdaj drugic - ko bodo ucinki tople grede malo bolj izraziti.
Na poti iz 'alp' sva videla tudi prve kenguruje. Skupaj dvanajst, od tega devet povozenih tri pa zive (Tina pravi, da ona tri, jaz pa dva... Ampak jaz vozim.)
Aja, da ne pozabim... Najbolj neverjetno je, kako se spreminja pokrajina. Res naredis na dan kar nekaj kilometrov, sva pa vseeno presenecena. Tina je itak pricakovala samo pescene plaze in rdeco puscavsko Avstralijo, zaenkrat pa sva vecino casa prezivela med pasniki s kravami in ovcami in lamami ter voznjo po pragozdih.
Vceraj naju je pot vodila do Phillp Islanda, otoka cisto blizu Melbourna (120km), kjer sva tudi prespala. Ogledala sva si t.i. parado pingvinov. Tu namrec zivijo najmanjsi pingvini na svetu - cca. 33cm visoki in 1kg tezki pingvini, ki ob zori odrinejo na morje, ob mraku pa se rib, sip in lignjev polnih zelodcev vrnejo. Midva sma jih sla gledat ob mraku. Cela zadeva je dost lusna in smesna. Najprej se zberejo priblizno 100m od obale, nato pa se v grucah po 5-10 pozenejo na plazo. Tam jih cakajo prijatelji galebi, ki jih terorizirajo upajoc, da bodo pingvini izbljuvali dnevni ulov. Na zalost ne dovolijo slikanja, ker so pingivini dokaj plasni...
Danes pa so bile na vrsti koale. Prav tako na Phillip Islandu. Tina je ze cel dan cisto raznezena.
Aja, pa celo pot ze opazava papige, kar naju je prav tako presenetilo.
Od zivalskega sveta lahko omenim se kaco, katere je bila zelo vesela Tina. Ni upala nazaj iz plaze in zahtevala, da jo nesem. Mene pa je ravo bolel kriz. Smola, a ne?
Pa mravljicar in ogromno cudnih ptic, ki jih ne poznava.
Danes sva se peljala mimo Melbourna na Great Ocean Road, ki si zagotovo zasluzi svoje ime. Po poti sva si ogledala Bell's Beach, najbolj znano surfersko plazo v Avstraliji (in eno najbolj znanih na svetu) ampak so danes valovi bili nizki in je (zato?) surferjev malo.
Za kak teden bo dovolj, pisite, ce vas kaj zanima in nisma opisala.
Tina in Luka
p.s. Za vecje verzije slik kliknite na manjse.
Sunday, December 04, 2005
Sydney
| Vroce je, vroce. Po rahlih zapletih z avioni - v Sydneyu je, ko bi morali mi pristati, ravno divjala huda nevihta in smo morali najprej pristati v Melbournu - sva po 36 urah posedanja po avionih koncno prispela v dezelo Down Under. Za sedaj se nimava veliko novic, ker sva tu prakticno sele drugi dan. Vceraj (sobota) sva si pogledala taglavne turisticne znamenitosti - Sydney Opera, Harbour Bridge, Darling Harbour, the Rocks. Danes sva imela namen ogleda Chinatowna in se parih znamenitosti ampak naju je premagala shopping mrzlica, pravzaprav Paddy's markets v Chinatownu kjer je vse poceni, poceni, poceni. Pravkar sva se nakosilala (tina pravi pojedla kosilo) zdaj pa sledi Oxford Street in Kings Cross, najbolj razvratni del mesta (poglejte sliko). Bi sla ponoci, pa Tina ne upa. Kakorkolizepac, tole bo(je) najin prvi post. Opazili boste, da je spodaj na voljo tudi moznost komentarjev, kjer so dobrodosla vprasanja, pripombe, opombe ipd. Pa pazite, kaj napisete, ker to vidijo vsi (pravzaprav je v tem poanta). Se beremo... |
Subscribe to:
Posts (Atom)