Dokaj izmučena prijadrala v lušno mesto, ki pa ga zaenkrat še nisva imela možnosti kaj veliko pogledati. Privoščila sva si večerjo v enem izmed lokalov v centru mesta (tina je jedla eno ribo - linefish, luka pa kuduja - mmm). Izmučena od potovanja sva padla v posteljo in naslednji dan dvignila avto.
2. dan - Vožnja proti Namibiji
Cel dan sva preživela na južnoafriških cestah, ki so tud na zahodu tako dobre kot so bile lansko leto na vzhodu. Proti večeru prispela do namibijske meje. Sledil je zanimiv postopek. Od carinikov/policajev dobiš en tak mali obrazec, na katerem so številke od 1-4. Greš v pisarno/kontejner s številko ena, kjer ti pregledajo potni list in ga žigosajo ter obkljukajo številki 1 in 2. Greš nazaj do carinikov/policajev, ki ti povejo, da moraš iti še v pisarni 3 in 4, kjer ti v vsake brez kakega pregleda dokumentov podpišejo pripadajočo številko. Zakaj tako? Ne vem.
Policaji te vprašajo, ali imaš v avtu kaj prepovedanega, kot da jim boš povedal. Rečeš ne in te spustijo skozi.
Prideš na namibijsko stran meje kjer sledi vse skupaj od začetka, z dodatkom - policaj te vpraša, če bi mu menjal 50$, ker so banke zaprte. Ker pač 'nimaš nič denarja' tega ne moreš narediti in s kislim obrazom te tudi ta spusti naprej.
Spanje v enem motelu blizu meje, začela se je komaj znosna vročina.
3. dan - Vožnja proti Lüderitzu
Navsezgodaj mali zajtrk in vožnja proti Lüderitzu. V Lonely Planetu opisan kot 'majhna vasica bavarskega izgleda'.
Neverjetna pokrajina naju je spremljala celotno pot do te vasice. Težko je opisati te lepote, zato par slikic, ki pa seveda ne morejo zadovoljivo prikazati videnega. Začelo se je s čisto kamnito puščavo, nikjer nobene rastline, ampak ogromno kupov kamenja v velikosti hribov - kot bi jih nekdo zvozil tja. Počasi se je pokrajina spremenila v prerijo, kakršne se spomnim iz kavbojk, manjkali so samo indijanci (kavbojev je bilo nekaj).
Dosti je bilo tudi živali - kuduji, oriksi, springboki, noji, šakali, kuščarji, kače, samomorilski ptiči (nevemkoliko se jih je že razletelo na najinem avtu).
Ceste so super, vsaj na ravni južnoafriških. Navadila sva se na potovalno hitrost cca. 150km/h (vse mame, ki pravkar paničarijo naj se pomirijo ob dejstvu, da se voziš mimo znakov, ki kažejo na prisotnost otrok/šol in je tam omejitev 100km/h). Dokler seveda nisva naletela na prvi radar. s Tinine strani se je slišalo 'pa sem ti rekla!', z Lukatove pa 'jah, jebiga'. Po kratkem pogovoru z zelo prijaznim policajem, smo družno ocenili, da bo dovolj le opozorilo in da denarna kazen v višini cca. 22(!) evrov ne bo potrebna. Niso ravno destimulativne kazni, zato se še vedno vozima tu nekje. Tistih par deset km/h nad 120km/h, kolikor je uradna omejitev, se pri takšnih razdaljah izredno pozna, v 14 dneh je to en cel dan vožnje (približno). Pa še vsi te prehitevajo, če se voziš počasneje :)
Aja, prometa ni drugače skor nobenega, en dan sva srečala v eni uri tri avte in to je bila že gužva.
Popoldan sva prispela v ta Lüderitz, ki pa ni nobena vasica, ampak pravo malo mestece, kjer je pa bilo zaradi velike noči vse zaprto.
4. dan - Luderitz in okolica
No, par deset kilometrov pred tem krajem so se prerije/savane spremenile v tako tapravo puščavo. Bele/oker sipine, nič rastja, se človek kar sprašuje, kako so zvozili ves ta pesek tja in predvsem zakaj toliko.
Malo sva se sprehajala po mestecu, ki je res luštno, potem pa obiskala bližnje mestece duhov - Kolmanskop.
To je bilo eno izmed najbolj prosperitetnih mest na jugu Afrike do nekako začetka 20. st., ker so tu naokoli ena največjih najdbišč aluvialnih diamantov. Zaradi različnih vzrokov (predvsem, ker so pobrali vse diamante) je bilo mestece zapuščeno in napadla ga je puščava. Sedaj je s svojimi, s puščavskim peskom napol zasutimi hišami, postal kulturna znamenitost za naivne turiste, kot sva midva. Ugotovila sva namreč, da sprehajanje po puščavi pri 40+ stopinj celzija ni najbolj pametna stvar na svetu, četudi se sprehajaš med luštnimi a razpadajočimi se hiškami. Imela sva to srečo, da sva vstala prepozno za uradno turo, kjer te vlačijo po teh hiškah par ur in sva zato lahko zadeve pregledala pod lastnim tempom (v pol ure).Popoldan je bil namenjen ogledu širše okolice Lüderitza, predvsem polotoka Diaz. Čudovito morje z morskimi levi, pingvini in delfini na eni strani, na drugi pa čista puščoba sipin in golih skal s kakšnim grmom tu in tam. Na koncu tega polotoka pa ena luštna gostilnica, kjer sva se lahko okrepčala. Na vprašanje, ali imajo kaj za pojest je sledil odgovor: Samo JASTOGE (!!!). In sva se zaradi lakote pač žrtvovala in dala tistih dva evra na jastoga ter jih nekaj snedla. MmmmmMMMMMmmmm.
Ko sva prispela nazaj v sobo... Aja, heh, ni bila soba. Ker je bilo zaradi velike noči v tem kraju vse zasedeno, midva pa seveda brez rezervacije, sva si bila prisiljena (sicer za isto ceno, kot bi plačala za sobo) najeti eno manjše stanovanje v eni 100 let stari stavbi. Ker sva imela na voljo celo kuhinjo in predvsem, ker so bile vse restavracije zaprte, je Tina takoj začela s kuho odlične večerje. Ammm, ne. Pardon. To so bile ene moje sanje. LUKA je začel s kuho ene odlične večerje - vratovina na žaru ter palačinke.
Tina je naslednje jutro naredila sendviče.
(Tole pišem pod pritiskom)
5. dan - Vožna do Sosussvlei/Sesriem/Solitaire
Navsezgodaj sva odrinila proti znamenitim rdečim sipinam. Pot naju je privč vodila po cestah tipa C - makadam. Tu se način vožnje 'rahlo' spremeni, ker je vožnja po tem terenu vsaj zame bila nekaj skoraj povsem novega. Ker to niso makadam ceste kot pri nas, kjer redkokdaj presežeš hitrost 60km/h, tu se vozi s hitrostmi od 90-120km/h, ker drugače nikamor ne prideš oz. to traja neznosno dolgo. Po začetnem tipanju načina vožnje sem se že dokaj unesel in za nama je že preko 1.200km makadama. Se pa posledice te vožnje dosti bolj poznajo na avtu - nekje po poti nama je odletela rajtkapa (če kdo pozna pravilno slovensko besedo se priporočam). Naj počiva v miru, bova kupila novo. Drugače nekih problemov ni bilo, je pa ta vožnja čisto nekaj drugega, ker ves čas 'plavaš' po pesku in te vedno in nenehoma odnaša levo in desno ter loviš smer. Nekaj časa je bilo mučno, sedaj pa že uživam. Tina ne ravno.
No, zgodaj popoldne sva priplavala do Sesriema, vstopne točke za ogled sipin Sosusvleia. Za ogled sipin moraš najeti lokalne džipe, ker se z osebnim avtom ne da pripeljati čisto do njih. Kar ni bilo poceni, samo ...
Sledila je odlična ideja, da greva pri 40+ stopinjah splezat na vrh ene teh sipin. Stokajoč in poln sočnih besed sem sledil svoji dragi in eni francoski družini, ki se nama je pridružila na podvigu. Nekako na sredini poti sem prišel do spoznanja, da mi hoja 'tri korake gor, dva do štiri korake dol' pri neznosni vročini ne ustreza ravno najbolj (lep indikator je bil, da mi je srce razbijalo kot že dolgo ne - no ja, mogoče je eno majhno malenkost imela pri tem opraviti tudi moja nekondicija) in sem se ob pavzi za pitje vode vprašal 'kaj mi je pa tega treba?'. In si odgovoril 'Ne, tega mi pa res ni treba' in prepustil svojo drago, da podvig nadaljuje sama (seveda brez vode, ki sem jo nosil jaz). Da je bila moja odločitev več kot pravilna sem opazil, ko se je Tina prebila nazaj v dolino. Mislim, da ni bila daleč od vročinske kapi.
Pravi, da naj napišem, da se je vseeno ful splačalo in da bi šla še enkrat.
In naj jo tukajle spomnim na njene besede takoj po sestopu: 'Preklete sipine. Tole pa nikol več. Res ni bla tole najboljša ideja, dobr da nisi šel do vrha.' Takoj po tem je spila liter in pol vode.
Kakorkoližepač, te rdeče sipine so res nekaj posebnega, boma spet kako slikco pripopala, ker je težko opisati.
Sledila je vožnja do ene farme, kjer sva prespala, pred tem pa se z eno skupino nemcev 'stepla' za hrano pri buffet večerji ter po tem opazovala nešteto zvezd, ki so se tu, sredi ničesar, res odlično videle.
6. in 7. dan - Vožnja preko Swakopmunda do nacionalnega parka Etosha
Še makadama. Postanek v letoviškem mestecu Swakopmund, kjer sva si malo odpočila od naporne vožnje. Naslednji dan sva se odpravila proti nacionalnemu parku Etosha, kjer sva se kaj hitro znebila nekaj namibijskih dolarjev. Imela sva to (ne)srečo, da so imeli pred kratkim obilico padavin, kar je pomenilo dosti bujno vegetacijo ampak tudi dosti manjšo možnost za opazovanje živali, ker se te raztepejo po celotnem parku. V kampu, kjer sva stanovala, je bila na obrobju ena vodna luknja, kot ji pravijo. Napajališče za vse sorte živali z drugimi besedami. Ponavadi oz. ko je suša, se tu zbira večina živali, ki jih je moč videti v parku, zaradi zgoraj omenjenega deževja, pa sva imela možnost videlti 'le' zebre, munguse, impale, obilico ptic ter šakale. Še najbolj zanimivo je bilo opazovati šakale, ko so lovili in potem jedli ptice, to jim gre odlično od zob.
8. dan - Etosha in vožnja do Opuwa
Zjutraj sva navsezgodaj vstala in še malo opazovala dogajanje ob vodni luknji blizu kampa. Bolj zanimivi kot živali so bili ostali ljudje tam. Sam sem pač navsezgodaj iz hiške šel na jutranji čik do ograje, kjer sta blizu mene v polni safari opremi dogajanje opazovala dva petičneža. Ob pogledu na mojo pojavo (kratka majica, kratke hlače in flipflopi ter zaspan obraz s skuštrano glavo) se se začela vidno zgražati, sledilo je par cmokov in kazanje s prsti. V meni se je prebudil otrok, ki nikoli čisto ne spi, in proti njima sem z velikim veseljem iztegnil jezik. To je imelo zaželjen učinek in hitro sta se pobrala, jaz pa sem v miru kadil naprej.
Sledil je obilen zajtrk (to pa imajo pošlihtano tam - pred tabo pečejo zrezke, čudovite omlete itd.) in nekajurna vožnja po parku. Neverjetno veliko je zeber, od ostalih živali pa sva videla še par slonov, žiraf in že zgoraj opisano. Zato sva se odločila, da še isti dan odrinema proti mestu Opuwo, v deželi plemen Himba.
9. dan - Opuwo in okolica
Včeraj naju je en prijazen gospod odpeljal v okolici mesteca Opuwo do vasice, kjer sva si ogledala neverjetno zanimive in hkrati preproste pripadnike plemena Himb. Najprej je bilo treba počakati pred vasjo, da je šef vasi dovolil vstop, potem pa sva cel popoldan preživela pri opazovanju njihovih dnevnih opravil in pogovoru - o njih, o naju, o tem, zakaj še nimava otrok je bilo največ govora. Tako Tini kot meni so bile najbolj znimive pripadnice tega plemena, ki se, ko dozorijo v ženske, začnejo po celem telesu mazati z neko rdečo barvo, kar jih naredi še bolj zanimive. Aja, pa vse so zgoraj brez.
Sedaj šibava nazaj proti jugu, poskusila si bova ogledati še kar bo vmes zanimivega, upava pa tudi, da nama ostane nekaj dni za zahodni del Južnoafriške republike.
