Lep pozdrav iz Barrija, mesteca sredi nicesar.
Po zadnjem javljanju sva do konca prevozila Great Ocean Road in si ogledala Otway rain forest ter se odpravila proti Grampians-om, pogorju v osrcju Victorije.
Kar se tice GOR, neverjetno. Cel dan poln nasmehov, vsak ovinek bolj zanimiv kot prejsnji. Najbolj znamenita tocka so skale, ki jih je erozija vode in vetra locila od obale in jih imenujejo 12 apostolov (ceprav jih je sedaj samo se osem - stirje so se podrli; eden pred par meseci). Boste videli na slikah, ko se prikopljema do hitrejsega interneta (najverjetneje ne letos).
Druga zanimiva stvar na tej poti pa je Otway nacionalni park. Tukaj sva nasla hladni dezevni gozd, ki raste nemoten se iz casov Gondvane. Ogromna drevesa. Ogromna praprot. Ogromno zivali. Morte videt slike :)
Naslednja postaja so bili, kot ze povedano, Grampiansi. Dokaj spokojno mesto, kjer sta do prihoda belih parazitov v sozitju zivela dva Koori (politicno korektni termin za aborigine) plemena. Glede nastanka pogorja krozita dve zgodbi. Kooriji pravijo, da jih je ustvaril ogromen emu, ki je lovil pozresnega vrana, ker mu je ta hotel pojesti jajce. Vran se je skrival po razpokah v skalah, emu pa je sekal skale in s tem ustvarjal doline in reke. Druga pa pravi, da je prislo do podrivanja ene tektonske plosce pod drugo, kar je dvignilo iz peska sestavljno pogorje. Meni je bolj zanimiva prva.
V tem 'pogorju' (avstralci vsaki vzpetini nad 20m pravijo hrib) sva prezivela dva dni in pohajkovala in pocivala. Neverjetno je, koliko je tu kengurujev in kakadujev. Sedaj kengurujev nimava vec prestetih (razen povozenih - teh je do sedaj 19), tu so bili zelo krotki, pustijo, da se priblizas na 10m (blizje nisva upala). Kakduji so pa najprej zanimivi, potem pa postanejo ze dost tecni. Kakatu, kakatu, kakatu.
Tina me preganja, morama na pot, ce hocem do teme pridet do Flinders Ranges. Na brzino se - vceraj so nama na meji med Victorijo in Juzno Avstralijo pobrali tricetrt vecerje. Vso zelenjavo in sadje. So pa pustili zrezek ;) Karantene zaradi prenasanja bolezni iz ene drzave v drugo.
Pa pot vceraj je bila tudi zelo 'zanimiva'. 18km ravne ceste, rahel lev ovinek, 6km ravne ceste, rahel lev ovinek, 14km ravne ceste, rahel desni ovink, 22 km ravne ceste ... Vmes pa se par ovinkov in po 1-3 km ravnine. Sem se prav lepo naspal.
Ves cas pa te spremlja eno samo ogromno psenicno polje. Cca 300km eno samo psenicno polje, prekinjeno s kakim mestom ali dvema. Kdo to vse obdeluje...
OK. Zdej pa res morma sibat.
lp, tina in luka
p.s. mail tule ne dela, ce ste slucajno kaj pisal...
Po zadnjem javljanju sva do konca prevozila Great Ocean Road in si ogledala Otway rain forest ter se odpravila proti Grampians-om, pogorju v osrcju Victorije.
Kar se tice GOR, neverjetno. Cel dan poln nasmehov, vsak ovinek bolj zanimiv kot prejsnji. Najbolj znamenita tocka so skale, ki jih je erozija vode in vetra locila od obale in jih imenujejo 12 apostolov (ceprav jih je sedaj samo se osem - stirje so se podrli; eden pred par meseci). Boste videli na slikah, ko se prikopljema do hitrejsega interneta (najverjetneje ne letos).
Druga zanimiva stvar na tej poti pa je Otway nacionalni park. Tukaj sva nasla hladni dezevni gozd, ki raste nemoten se iz casov Gondvane. Ogromna drevesa. Ogromna praprot. Ogromno zivali. Morte videt slike :)
Naslednja postaja so bili, kot ze povedano, Grampiansi. Dokaj spokojno mesto, kjer sta do prihoda belih parazitov v sozitju zivela dva Koori (politicno korektni termin za aborigine) plemena. Glede nastanka pogorja krozita dve zgodbi. Kooriji pravijo, da jih je ustvaril ogromen emu, ki je lovil pozresnega vrana, ker mu je ta hotel pojesti jajce. Vran se je skrival po razpokah v skalah, emu pa je sekal skale in s tem ustvarjal doline in reke. Druga pa pravi, da je prislo do podrivanja ene tektonske plosce pod drugo, kar je dvignilo iz peska sestavljno pogorje. Meni je bolj zanimiva prva.
V tem 'pogorju' (avstralci vsaki vzpetini nad 20m pravijo hrib) sva prezivela dva dni in pohajkovala in pocivala. Neverjetno je, koliko je tu kengurujev in kakadujev. Sedaj kengurujev nimava vec prestetih (razen povozenih - teh je do sedaj 19), tu so bili zelo krotki, pustijo, da se priblizas na 10m (blizje nisva upala). Kakduji so pa najprej zanimivi, potem pa postanejo ze dost tecni. Kakatu, kakatu, kakatu.
Tina me preganja, morama na pot, ce hocem do teme pridet do Flinders Ranges. Na brzino se - vceraj so nama na meji med Victorijo in Juzno Avstralijo pobrali tricetrt vecerje. Vso zelenjavo in sadje. So pa pustili zrezek ;) Karantene zaradi prenasanja bolezni iz ene drzave v drugo.
Pa pot vceraj je bila tudi zelo 'zanimiva'. 18km ravne ceste, rahel lev ovinek, 6km ravne ceste, rahel lev ovinek, 14km ravne ceste, rahel desni ovink, 22 km ravne ceste ... Vmes pa se par ovinkov in po 1-3 km ravnine. Sem se prav lepo naspal.
Ves cas pa te spremlja eno samo ogromno psenicno polje. Cca 300km eno samo psenicno polje, prekinjeno s kakim mestom ali dvema. Kdo to vse obdeluje...
OK. Zdej pa res morma sibat.
lp, tina in luka
p.s. mail tule ne dela, ce ste slucajno kaj pisal...
No comments:
Post a Comment