Pekel

Lep pozdrav iz Alice Springsa, zadnje dni bolj znanega kot Pekel. A vec o tem kasneje...

Flinders Ranges

Po zadnjem oglasanju sva se najprej ustavila v Quornu, mestecu na jugu pogorja Flinders Ranges. Dosti o mestu povejo ze imena njegovih ulic - First, Second, Third in Fourth Street. Ja 'mestece' je veliko 4x4 ulice, nekako 1x1km. Ob prihodu sva ugotovila, da bodo od sedaj vremenske razmere malo drugacne, kot na jugu - termometer je kazal 35 stopinj.

Tu sva prezivela naslednja dva dni, eden od teh je prinesel odnevemkod cel dan oblakov in dezja in prijetno se je ohladilo tako da sva dosti pocivala, drugega pa sva namenila izletu v zgoraj omenjeno pogorje. Imela sva dve moznosti - ali t.i. trekking ali pa voznjo po zanimivih soteskah. Uganite katero sva izbrala?

No, ta voznja naju je peljala po osrcju tega pogorja skozi, vsaj kot so nama povedali domacini, dve najlepsi soteski. Mali problem je bil, da so vse te ceste makadam, rent-a-car pa nama je voznjo po le-tem prepovedal, ampak malo sva zamizala pa je slo...

Srecala sva prve emuje, kengurujev in papig pa ze tako toliko, da jih ne stejeva vec. Je clovek kar sokiran, ko ugotovi, kako velike ptice so to in 'dve jajci na oko' dobi povsem nov pomen.

Soteski sta bili res zanimivi, makadam se je spremenil v ... hmmm ... potok. Vozis se dejansko po strugi potoka, ker so levo in desno stene. Na sreco je trenutno ta potok (reka?) bolj suh, tako da vecjih tezav ni bilo, ne bi pa imel nic proti kakemu dzipu, ker sva se vozila kot po (emujevih) jajcih.

Quorn -> Coober Pedy -> Marla

Naslednji dan je sledila najdaljsa enodnevna pot - skoraj 900km skoraj ravnih cest. Rekord, kar nama je ratalo izmerit, je bil 50km dolg odsek ravnce ceste. Tina je seveda veselo spala na zadnjih sedezih, jaz pa sem se vsake par minut predramil in popravil smer voznje. Pokrajina je skoraj ves cas ista - rdec pesek in grmicevje. So pa tudi zanimivosti - npr. slana jezera ob poti. Do enega sva celo sla pes ob postanku in ugotovila, da ga uporabljajo za testiranje novih letalskih bomb, na katerih je mozno da sva stala (baje ne eksplodirajo vse), opozarjali pa so tudi na nevarnost laserjev??? Jezera pa so res slana - sama sol, voda je samo ce in ko zelo dezuje.

Ustavila sva se tudi v zelo zanimivem mestecu Coober Pedy, prestolnici avstralskega opala. Baje tu izkopljejo preko 85% svetovnega opala, kar je v mesto pripeljalo ogromno raznoraznih ljudi. Zgleda nekako kot povrsina lune z par hisami in ogromno krtinami (izkopi), ker vecina ljudi zivi pod zemljo. Zgoraj je prevroce. Baje so enkrat 11 dni zapored imeli 56 stopinj. Ponoci pa tudi ni prijetno - najnizja izmerjena temperatura je bila 2 stopinji (snega nimajo). Sla sva na ogled podzemnega stanovanja in 'rudnika' pod stanovanjem. Vodicka pravi, da tukaj zivi cca. 18 Slovencev, zagotovo pa mora biti dosti Hrvatov, ker te na vhodu v mesto pricaka Hrvatski Dom s sahovnico na strehi, in pa Srbov, ker imajo tudi podzemno ortodoksno cerkev. Zanimivo se mi je zdelo, da juznoavstralska vlada pravi, da je v mestu 3200 ljudi, federalna da jih je 2300, posto pobira 5000 ljudi, davcni urad pa o ljudeh v tem kraju nima podatkov oz. pravi, da jih ni (beri, nihce ne placuje davkov). Ce zeli kdo izginiti z oblicja zemlje (dobesedno), je tole dobro mesto za to. Zemlja je dost poceni, tako da to ni problem, da si izkopljes stirisobno stanovanje pa te stane (razen, ce kopljes na roke) okoli $4000, kar je cca. 600.000 SIT. Pol pa lahko tako stanovanje (hiso?) prodas za okoli $50.000 (ce ga hoce kdo kupit seveda).

Proti veceru sva prispela v Marlo, kraj z bencinsko, restavracijo, trgovino in motelom v enem kompleksu. Tu se je pa izkazalo, da ni slabo, ce imas rad pse. Od vecerje mi je ostala kost in pred restavracijo sem opazil starejso zensko s psom in sem mu nesel kost. Z Elizabeth sem se malo zaklepetal in izkazalo se je, da je medicinska sestra v aboriginski skupnosti kako uro voznje od Marle. Pridruzila sta se nama se Tina in Steve, medicinski brat v omenjeni skupnosti, in dokaj hitro smo bili vsi v rozicah. Tina se je prav prikupno smejala in anglescina ji je sla kot po maslu. Pardon, kot po pivu. Sledilo je povabilo v omenjeno skupnost, ampak ker je to zelo obcutljivo, sva lahko sla samo v njihovo umetnisko delavnico, kjer sva kupila par slik in si ogledala ostale. Imajo res nore stvari, morte videt.

Z domacini se na zalost ne smes pogovarjati, ne smes hodit po njihovem naselju itd. No, saj ni kaj za videt, sva pa na poti do delavnice opazila, da ne zivijo v nic kaj zavidljivih razmerah. Najvecji problem je baje snifanje bencina, ki so ga aboriginom predstavili (kdo drug) ameriski piloti med drugo svetovno vojno. Sicer se je problem po vpeljavi neosvincenega bencina malo zmanjsal (najvec skode je delal svinec v bencinu), je pa stiuacija se vedno vse prej kot roznata. Najbolj zanimivo se mi je zdelo, da na obmocju velikem priblizno za 20 Slovenij zivi okoli 3000 ljudi. Prostor pa imajo.

Marla -> Uluru

Pot do Uluruja (monolit sredi puscave) je bila podobna (enaka?) kot prej, pesek in grmovje. Pa kak povozen kenguru ali dva.

Pol se je pa zacelo. Ko sva prispela, je bilo 40 stopinj. V naslednjih dneh pa se je (in se se vedno) samo stopnjevalo. Pri teh temperaturah se gagat ne mores. Klima je zakon, tako v avtu kot v sobi. Tistim, ki ga boste obiskali v juliju bo verjetno dosti lazje, midva pa sva morala malo spremeniti plane. Prej sva planirala malo vec hoje in manj pocivanja, ampak se kar hitro navadis. Ob 9h zjutraj gre zivo srebro nad 39 stopinj in hoja ali kaj podobnega je cisti mazohizem. Zato sva vstala ob 5ih in po ogledu soncnega vzhoda pri Uluruju prehodila Kata Tjute (gruca monlitov cca. 50km od Uluruja) - 10km dolg sprehod med 500m visokimi skalami. Pol pa v sobo, da se malo ohladis in za bazen do soncnega zahoda. Tud ni slabo, Tina je prav uzivala, za mene pa je se vseen bilo prevroce.

Aja, tud plezat nisva sla na Uluru, 'ker spostujeva njihovo tradicijo,' kot pravi Tina. Lokalni Aborigini (Anaangu) namrec ne zelijo, da plezas na njihovo sveto skalo, ker ... se ne spomnim tocno zakaj. Pravi razlog pa je bil, da bi Tina stisnila rep med noge, ce bi ga imela, ko je enkrat zagledala strmino, ki bi jo bilo treba prehoditi. 'Ne, ne, spostujem tradicijo!', se oglasa z leve. Seveda.
Jaz pa sem gor ze tako splezal in nisem cutil pretirane zelje po sopihanju, ki se ga se cisto predobro spomnim. Je pa gori zelo lepo, ce bo kdo vandral po teh koncih.

Kings Canyon

Priblizno 500km od Uluruja je lezala najina naslednja postaja. Sva bila malo razocarana, moram priznat. Najprej oderuske cene (15.000 SIT za sobo, obcutno najdrazja na potovanju), pa malo je vse skupaj zapusceno, kuhinja nima posod itd. Pa se bolj vroce je kot pri Uluruju. Se sreca, da so imeli bazen :)

Zaradi vrocine (in ker sva prepozno vstala in ker nimava primerne obutve in ker nimava kape in ker sva lena) sva izbrala krajsi pohod po sredini kanjona, ki pa je vseeno bil dosti zanimiv. Veliko zelenja, razlicnih zivali, pa impozanten kanjon. Daljsi pohod namrec traja 3-4 ure in pri 40+ stopinjah moras biti res malo pritisnjen, da si privoscis tako potepanje (kar pa ne pomeni, da ljudje niso sli naokrog). Na poti najdes t.i. skatle za nujno pomoc - radijsko povezavo z rangerji, ki pridejo na pomoc, ce koga kap ali pa kam pade.

Alice Springs

Vceraj (sreda) sva prispela v Alice, kjer niso temperature nic boljse (danes je 41 stopinj v senci, za jutri napovedujejo 42) in bolj polezujeva kot kaj drugega. Za bazenom seveda. No ja, za shopping sva si vzela nekaj casa, ampak tudi Tina ni zdrzala vec kot tri ure. Meni pa obicajna taktika (cik in knjiga/casopis pred trgovino) tudi ni delovala, ker se ti pri 40 stopinjah se kadit ne da. Pa sem bil mal tecn :)

Jutri bova verjetno poskusila malo pretrgati to lenarjenje in boma sla se na zadnji roadtrip v tem delu potovanja - baje je voznja do nekega kraja 130km zahodno od tu dost zanimiva.

Zdajle pa si greva delat vecerjo. Aja, vecino casa si kuhava sama, tu in tam pa si privosciva tudi kako pico ali pa zrezek v restavracijah. V trgovinah so cene dokaj normalne, v restavracijah pa obcutno drazje kot pri nas, predvsem pijaca (pivo od 600 SIT naprej).

V soboto letiva v Perth, da vas ne bo skrbelo, ce se nekaj casa ne oglasiva - so napovedali, da naju caka ze dokaj velika zaloga alkohola za zauzit pa ne vem, kako bo potem s pisanjem...

Vsem skupaj vesele in alkohola polne praznike, najini zgleda bodo.

T&L